Novice Svet24

Ko sonce doseže najvišji vrh svoje navidezne poti, se praznuje svetost trenutka, ali kot pravi slovenski ljudski pregovor – O kresi se dan obesi.

Kresni dan je v starem ljudskem izročilu veljal za najdaljši dan v letu.

V središču kresnih praznovanj je ogenj, pri tem pa je vsa obredna praksa izhajala iz najstarejših odnosov človeka do narave; ognju je pripisovala magično-mistično moč in se prepletala z vero v sončno božanstvo. Kresni čas so spremljali najrazličnejši magični obredi, s katerimi je poskušal človek Soncu pomagati, da bi se še naprej vrtelo po nebesnem svodu in s svojo toploto in svetlobo omogočalo zorenje pridelkov.

Bojan Rupnik

Kres je star poganski praznik, ki so ga naši predniki praznovali v noči na 24. junij. Na kresno noč so slavili sončnega boga

Kresnika, ki ga je krščanstvo zamenjalo z Janezom Krstnikom. Že podobnost imena s poganskim Kresnikom je pripomogla, da je krščanski svetnik prevzel priljubljenost starega sončnega božanstva, god Janeza Krstnika – šentjanževo ali ivanje – pa je prevzel prastare običaje praznika Sonca.

Praznovanje najdaljšega dne v letu, ki pa se ne ujema z astronomskim, je povezano s čaščenjem ognja, ki naj bi Soncu pomagalo ohraniti njegovo moč.

Darilo sonca

V kresnem času imajo posebne moči zlasti rastline, saj jim Sonce podari svojo magično in zdravilno moč, ki dobrohotno prehaja na človeka in njegovo imetje.

Rastline, nabrane v času poletnega solsticija (21. junij), ko ima Sonce največjo moč, naj bi imele po ljudskem verovanju še posebej skrivnostne, zdravilne in čarovne moči. Varovale naj bi pred zlimi silami, nesrečo in uroki, zato so kresnim rastlinam pripisovali obrambno, očiščevalno in čarovno moč za odganjanje slabih in privabljanje dobrih sil v prihodnjem letu.

Običaji, povezani s čarovno močjo kresnih rastlin, so bili razširjeni po vsej Evropi, in četudi je njihova razlaga dandanes krščanska, so po izvoru mnogo starejši, saj segajo v čas, ko so ljudje še verjeli, da je vsa narava živa in da tudi rastline govorijo.

S skrivnostmi kresne noči so povezane zlasti marjetice in ivanjščice, katerih cvetovi so podobni soncu, z rumeno sredico in belimi sončnimi žarki. Med kresne rože spadajo gozdne kresnice ali kresničevje, tudi bela stelja ali lisičji rep. Kresnicam, s katerimi so na kresni večer živini okrasili glave, pravijo ponekod tudi coprnice, kar kaže, da je bil nekoč prvotni namen te rastline zavarovati živino pred čarovnicami. Najbolj skrivnostni in čarovni roži kresnega časa sta orlova praprot in šentjanževka ali sv. Janeza roža.

Čarovno moč so v kresnem času pripisovali tudi nekaterim drugim rastlinam, med katerimi so zlasti črni bezeg, preobjeda, orlica in navadna dremota, pa tudi nekatera zelišča, na primer materina dušica, kamilica in vinska rutica.

Kraljica je praprot

Po ljudskem izročilu naj bi imela na kresno noč med vsemi rastlinami največjo čarovno moč praprot, zlasti praprotno seme in praprotni cvet. Skoraj povsod na Slovenskem je bilo razširjeno verovanje, da praprotno seme na kresno noč človeku podari sposobnost, da postane neviden, razume živalsko govorico, ali pa mu seme razkrije skrite zaklade, vendar le, če se ne zaveda, da ga ima pri sebi. Tedaj naj bi na nebu uzrl modro ali zeleno svetlobo, ki ga popelje do zaklada.

AdobeStock

S praprotjo so bila povezana tudi drugačna verovanja. Na Gorenjskem so na kresno noč po hiši raztrosili praprot, da bi Janez Krstnik na njej udobneje spal. Ženske so si okoli pasu zavezale šope praproti, da bi bile boljše žanjice.

V Prekmurju pa so kresne rože uporabljali še drugače. Potem ko so praprot posmodili na ognju, so jo skuhali, s praprotno vodo pa so se nato umivali, da bi pregnali glavobol. Da bi bili vse leto zdravi, žene pa tudi, da bi lažje rodile, so sedali na praprot in druge kresne rože, ki so jih pred tem dobro pregreli na peči ali ob ognjišču.

Povsod na Slovenskem je bila razširjena navada, da so na kresni večer s praprotjo in drugimi kresnimi rastlinami nastiljali po tleh v hiši, pred pragom, po dvorišču in v hlevu, šopke kresnih rož so zatikali za okna, vrata in tramove, vse to z namenom, da bi se zavarovali pred »hudo uro« in strelo.

Obrambne moči

Z zelišči in drugimi kresnimi rožami so na kresno noč okadili hišo pa tudi hlev, da bi bila živina zdrava. Naklonjenost dobrohotnih sil so si poskušali pridobiti na različne načine; po hiši so nastiljali šentjanževke in praproti, kresne rože so obešali za vrata in okna, zatikali so jih na njive, z njimi so nakrmili živino in jih celo polagali zakoncem in otrokom v posteljo.

Šentjanževka je najpomembnejša obrambna kresna rastlina, ki je naše prednike dolga stoletja varovala pred nevihto in strelo, podobno moč naj bi imela tudi marjetica.

Shutterstock

Ko je grozila huda ura s točo, so na tlečem ognju sežigali posušene kresnice.

V kresnem času so dekleta iz kresnih rož spletala venčke in jih obešala na vrata in okna, saj naj bi posvečene cvetlice varovale pred vsako nesrečo. Ponekod so v ta namen utrgali bezgovo ali leskovo palico in jo zataknili na konec njive, da bi bila letina dobra in družina varna.

Vence in šope kresnih rož so natikali tudi na palice, ki so jih nato zapičili ob robu njive, da bi ta kar najbolje obrodila, saj so kresnim rožam poleg obrambne moči pred točo pripisovali plodonosne lastnosti.
Dolenjci pa so na njive zatikali razne mlajčke, narejene iz kresnih rož in praproti.

Pogled v prihodnost

Kresna noč je bila v ljudski domišljiji in verovanju polna skrivnostnih moči, saj je bilo v tem času mogoče videti čarovnice in celo priklicati vraga, kar pa je bilo treba narediti točno opolnoči, tako da si z enoletno leskovo šibo okoli sebe zarisal krog ali čarovni ris in nato klical vraga ali čarovnico. Leskovo šibo si lahko zamenjal tudi z enoletno bezgovo palico in poklical vraga: »Zemlja, odpri se, vrag, prikaži se in mi brez zahtevka moje duše daj mernik cekinov.« Nato je bilo treba le še počakati na vraga, ki naj bi ti prinesel mošnjo cekinov.

Na Slovenskem je bilo v kresnem času razširjeno tudi vedeževanje s pomočjo rastlin. V Beli krajini so šope ali venčke iz šentjanževk metali na slamnate strehe, da bi izvedeli, kam bo človek odšel po smrti. Če je šop ostal na vrhu strehe, bo odšel v nebesa, če se je ujel za napušč, ga čakajo vice, komur pa je venec šentjanževih rož padel na tla, temu bo po smrti namenjen pekel.

Če je dekle želelo izvedeti, ali se bo priženilo v kajžo ali na kmetijo, je moralo na kresno noč položiti pod vzglavje tri žitne klase: ječmenovega, prosenega in pšeničnega. Ko se je dekle zjutraj prebudilo, je zgrabilo za prvi klas, ki je odločil o njeni usodi; če je prijelo ječmenov klas, jo je čakala kajža, druga dva pa sta pomenila kmetijo.

Ponekod so vedeževali tudi s pomočjo kresnic. Na kresni dan so jih nabrali toliko, kolikor je bilo ljudi v hiši, in govorili, da bo najprej umrl tisti, čigar kresnica je prva ovenela, sveža kresnica pa je pomenila veselje, srečo, zdravje in zadovoljstvo.

Vsepovsod ljubezen

Čar rastlin za pogled v prihodnost je bil pri kresnih rastlinah pogosto združen z ljubezenskim čaranjem.

Na kresni dan so dekleta metala šopke ali venčke iz ivanjščic, praproti, kresničevja in drugih kresnih rož na streho. Tista, katere šopek je obležal na strehi, naj bi se v prihodnjem letu omožila, tista, ki ji je venček tudi po tretjem metu padel na tla, pa naj bi morala na možitev še počakati.

V Suhi krajini so dekleta namesto šopkov metala praprot, in če je ta kmalu obtičala na strehi, je pomenilo, da bo v vasi kmalu svatba.

V Ziljski dolini so dekleta, ki so na kresni večer želela ugotoviti, kdaj jih čaka poroka, metala vence kresnih rož na mlado brezo, na Goriškem pa so metala kresne rože vzvratno čez glavo, na drevo, ki je stalo za njimi.

Skrbni opazovalec in zapisovalec ljudskih običajev J. V. Valvasor je v 17. stoletju opisal, da so na Kranjskem dekleta, ki so želela na kresni večer spoznati svojega ženina, metala vence kresnih rož v studence in potoke, saj so verjela, da se jim bo potem na vodni gladini prikazala podoba bodočega moža. Ponekod so se dekleta valjala po cvetočem lanu, in ko se je dekle zavalilo po lanenem polju tretjič, je moralo izpuliti šop lanenih bilk; če je bilo število parno, naj bi se dekle v prihajajočem letu omožilo.

V kresni noči so se dekleta, ki so se želela omožiti, obračala k bezgovemu grmu, v katerem so po ljudskem verovanju prebivali dobri duhovi oziroma duše rajnih prednikov. S stresanjem bezgovega grma so dekleta izrekala čarovne besede, s katerimi so prosila za moža. V bezgu naj bi namreč prebival človeku prijazen drevesni duh, h kateremu so se s priprošnjo obračala dekleta. Med čarne rastline kresnega časa spada tudi preobjeda, z ljudskim imenom omej, strupena rastlina, znana iz ljudskega zdravilstva. Ženske so jo na kresno noč metale v ogenj, saj naj bi jim čar ognja in rastlin podaril lažji porod, in izrekale čarovne besede: »Naj zgori mi vsa nesreča, kot omej travica.«

Ponekod so si ženske na kresni večer spletle pas iz konoplje, da potem vse leto niso imele bolečin v bokih. S konopljinim pasom opasane so tudi skakale čez kresni ogenj, da bi bile vse leto zdrave, tista pa, kateri se je pas odvezal, naj bi rodila nezakonskega otroka.

Sončev pomočnik

Naši predniki so na kresno noč v pomoč in zahvalo Soncu, božanskemu ognju na nebu, na visokih hribih kurili kresove, saj naj bi mu ogenj s posebno čarovno močjo pomagal, da bo vedno grelo in sijalo.

AdobeStock

Na Koroškem in Gorenjskem, v okolici Kranjske Gore in Rateč, so fantje valili »goreča kolesa« in prožili »šibe«. Slednje so bile okrogle ali oglate deščice iz bukovega lesa, ki so jim v sredini zvrtali luknje in jih nataknili na palice. Šibo so nato potisnili v ogenj, da se je vžgala, in jo zalučali v zrak ali macesen. Med proženjem gorečih »šib« so fantje izrekali naslednje besede: »Šiba, šajba, let, let, v čast svetemu Šentjanž prlet.« Dekleta so za njimi v macesen metala vence rož in izgovarjala čarovne besede: »Prva kresna vrh macesna, tam bo moja sreča resna.« Med kresnim proženjem gorečih šib so si fantje in dekleta zaupali marsikatero skrivnost iz ljubezenskega življenja, ki bi sicer ostala skrita. V Ziljski dolini je fant pospremil gorečo šibo z naslednjimi besedami: »Tota šiba gre za to in to dečvo, da njebe ljetava za tem in tem fantom, šib, šajb – šabot.«

Čarovna moč ognja naj bi človeku prinašala rodovitnost polj, zdravje in ga varovala pred boleznijo in nesrečami, kar so si zagotovili z obrednim skakanjem čez kresni ogenj. Na kresni ogenj so obvezno polagali brinje, ki je našim prednikom pomenilo sveti les. Na Bovškem pa so s kresnim ognjem in gorečimi brezovimi metlami preganjali zle duhove in čarovnice ter očistili ozračje nečistih sil in urokov.