Pogledal jo je globoko v oči in ji rekel: »Lahko me vprašaš, karkoli želiš.«
»Kaj se dogaja z Zemljo?« je takoj izkoristila priložnost.
»Naj ti pokažem,« ji je odgovoril.
Pred njo se je kot na zaslonu pokazala slika rojevanja: iz stare Zemlje je izstopala nova Zemlja, kot otrok, ki ob porodu leze iz maternice. »Kar gledaš, je hologram nove Zemlje. Proces rojevanja gre h koncu in vse je pripravljeno za končni prehod,« je pojasnil.
»Torej se bosta svetova res razdvojila?« je vprašala, čeprav je odgovor v sebi vedela že dolgo. Stari Indijanec je mirno pokimal in ji pokazal, kako naj bi se to zgodilo.
Videla je, kako bosta kmalu obstajali dve Zemlji. V točki razdvajanja bosta na prvi pogled kot kopiji, in v tisti točki tudi bosta enaki. Toda v sebi bosta nosili semeni popolnoma različnih vibracij, zato se bosta tudi razvijali v popolnoma različni smeri. Ena bo šla v destrukcijo, druga v novo dobo.
Videla je, kako se bodo sočasno ustvarile tudi kopije ljudi, da bomo vsi obstajali v obeh različicah hkrati, doživljali pa tisto, ki bo bolj skladna z našimi vibracijami ob trenutku prehoda. To ji ni bilo tuje, ker v resnici že obstajamo v več vzporednih dimenzijah hkrati, čeprav zavestno doživljamo le eno. Hkrati je vedela tudi, da se še nikoli v zgodovini človeštva ni zgodilo, da bi množično prešli v višjo vibracijo, ne da bi ob tem izgubili svoje fizično telo.
»To izkušnjo boste kot človeštvo doživeli prvič, čeprav podobno individualno izkušnjo nekateri med vami že nosite v svojem dušnem spominu in vam zato to, kar se bo dogajalo, ne bo tuje,« je njeno videnje komentiral modrec.
»Kdaj naj bi se to zgodilo? In kako?«
Prikazano je bilo, da bi se, če bo vse potekalo tako, kot kaže trenutno, to lahko zgodilo kmalu. Vse skupaj je sicer vzela kot okvirno napoved, ker je vedela, da časa v drugih dimenzijah ni in da je to, kdaj se bo kaj zgodilo, bolj odvisno od pravih vibracij kot od časovne komponente. Videla je, da že obstaja dovolj ljudi, ki s svojo energijo držijo vibracijo na dovolj visoki ravni, da bo prehod čim lažji. Vseeno pa je vedela, da bomo zadnji korak v prehodu občutili tudi fizično. Videla je, kako se bo za nekaj časa zelo spremenila vibracija našega planeta; kako bodo ob dogajanju ljudje postali zmedeni; počutili se bodo omamljeni, kot da so izgubili občutek za prostor in čas. Dogajale se jim bodo luknje v spominu, hkrati pa se bodo v sebi začeli spominjati stvari, za katere niso vedeli, da so jih doživeli ali da jih vedo.
»Ko se bo to dogajalo, ostanite mirni. To bo znak, da ste v sebi začeli sidrati novo stopnjo zavesti, in to stanje bo minilo,« jo je pomiril Indijanec. »Imate vso podporo, ki jo potrebujete! Morate pa vedeti še, da se bo to dogajalo samo tistim, ki boste zavestno ali nezavedno izbrali prehod. Tisti, ki bodo ostali na stari Zemlji, ne bodo čutili ničesar od tega. Ko boste prišli skozi vibracijski prehod, se bo vse umirilo in na prvi pogled ne bo nič drugače, kot je bilo prej, vendar se bodo potem nekatere spremembe začele dogajati precej hitreje, kot si zdaj lahko mislite.«
»Kako pa bo šel razvoj naprej? Kaj moramo potem storiti?« je spraševala naprej.
»Vsa navodila boste dobili sproti, korak za korakom, ker celote vsega, kar se pripravlja, s svojim zdajšnjim umom še niste sposobni razumeti. Boste pa lahko razumeli vodstvo vsakega naslednjega koraka.«
Potem je videla, kako se začne graditi nova Zemlja, kako vse poteka popolnoma drugače, kot je bilo na stari Zemlji. In videla je, kako v tem procesu vsi ljudje opravljajo svojo »nalogo«. Razporejeni so bili v tri glavne delovne skupine: naloga prve je bila držati most in pomagati, da čim več ljudi opravi prehod v času, ko bodo vrata za to odprta. Druga skupina je imela nalogo, da začne postavljati, graditi nov svet. Tretja skupina je morala zapirati vrata staremu in poskrbeti, da od tam skoznje ne pride nič destruktivnega. Skupine so naloge opravljale tako na fizični kot energijski ravni in vse so bile enako pomembne; vsaka s svojim namenom. »Mogoče bo tudi prehajanje med skupinami. Lahko se bo zgodilo, da boste z eno nalogo pomagali graditi nov svet v fizični obliki, z drugo pa v energiji držali zaprta vrata za vse staro. Pomembno je, da vsak prispeva svoje – tam, kjer čuti, da lahko da največ. V resnici ta proces že poteka,« je njeno videnje dopolnil vedec.
»In bo najbrž še trajal nekaj časa, kajne?« je spraševala.
»Seveda,« je nadaljeval, »nov svet boste zgradili sami, to bo vaše opolnomočenje. Z novo Zemljo boste dobili razmere, da boste lahko storili to, česar na stari ne bi mogli.«
»Še eno vprašanje imam,« je rekla. »Kaj pa tisti, ki bodo v tem prehodu ostali na stari Zemlji? Se bodo oni lahko na novo Zemljo premaknili pozneje?«
»Nekaj časa bo prehod še odprt za vse, ki bodo lovili zadnji vlak, na neki točki pa se bodo vrata zaprla in takšno prehajanje ne bo več mogoče. Od takrat bo prihod na novo Zemljo mogoč spet samo tako, kot je bilo do zdaj. Da boste končali eno življenje, odložili fizično telo in se potem utelesili na novem kraju, kar bo seveda lahko tudi nova Zemlja.«
Indijanec jo je spet pogledal globoko v oči in vedela je, da je v tem trenutku izvedela dovolj. Ko bo čas za novo razumevanje, bo verjetno tudi ona dobila novo usmeritev, tako kot vsi drugi, tokrat pa se je samo še poslovila s ponižnostjo in hvaležnostjo v srcu.
