Naučili smo se, kakšen naj bi bil naš videz, kako naj se vedemo, kaj naj verjamemo in česa ne. Tako poteka proces zgodnjega učenja.
Brezpogojno se strinjamo z njimi, ta prepričanja in ti pogledi pa počasi rodijo naš pogled na svet. Nikdar nismo imeli možnosti izbirati, se odločati, kajti vsa ta pravila, kako naj se na tem svetu vedemo, so bila že tu.
NAGRADE IN KAZNI
Vzgojili so nas, da kadar smo pridni (in naredimo tako, kot se od nas zahteva), dobimo nagrado – potrditev; kadar pa kršimo pravila, smo kaznovani – nesprejeti. Tako smo se začeli bati, da bomo kaznovani, a tudi, da ne bomo nagrajeni – in začeli smo igrati ter še vedno igramo.
Delamo se, da smo nekaj, kar nismo, samo zato, ker se bojimo, da bi nas drugi zavrnili. Strah pred zavrnitvijo polagoma preraste v strah pred tem, da ne bi bili dovolj dobri. In nazadnje postanemo nekaj, kar v resnici nismo. Postanemo posnetek maminih in očetovih prepričanj.
Med odraščanjem se tako izgubijo naša naravna nagnjenja. Z leti postanemo tako izurjeni, da smo sami svoj nadzornik. Sami sebe kaznujemo, kadar se ne držimo naučenih pravil, in se nagradimo, kadar smo pridni. Ta zgodnja prepričanja zdaj nadzorujejo naše življenje. In samo, kar je v skladu z zgodnjimi prepričanji, postane naša neizpodbitna resnica. Nekaj v našem umu nenehno presoja vse – vse, kar storimo in česar ne, vse ljudi in okoliščine ...
KRIVDA IN SRAM
Kadarkoli storimo nekaj, kar ni v skladu z naučenimi prepričanji, se počutimo krive in nas je sram. Zbudi se tisti del nas, ki pravi: »Nisem dovolj vreden(-na), nisem videti dovolj dobro, nisem dovolj sposoben(-na), nisem dovolj pameten(-na).« In vsa ta drama temelji na zgodnjih prepričanjih, ki si jih sploh nismo sami (zavestno) izbrali. Ob kršitvi pravil se počutimo obsojanja vredne, krive in osramočene.
Vedno, kadar nekaj omaja naša prepričanja, se počutimo nelagodno, ogrožene, občutimo čudno ščemenje okoli želodca, kar je v resnici strah. Ni pomembno, ali so naša prepričanja pravilna ali napačna, poglavitno je to, da nam dajejo občutek varnosti. In prav zato potrebujemo veliko poguma, da se jim postavimo po robu.
NEZAVEDNO UPIRANJE
Ljudje se nezavedno upiramo življenju. Najbolj se bojimo, da bi bili to, kar v resnici smo. Biti to, kar smo, je torej največji strah, kar jih človek pozna. Naučili smo se živeti tako, da ustrezamo zahtevam drugih ljudi, saj nas je strah, da ne bi bili sprejeti in dovolj dobri za druge. Ti strahovi se pri vsakomer kažejo različno, toda vsi zato doživljamo jezo, obup, nemoč, ljubosumje in druga negativna čustva. Naše življenje postane težko, saj živimo v stalnem strahu.
SLIKA POPOLNOSTI
Sistem zgodnjih prepričanj ustvarja predstavo o tem, kakšni naj bomo, da nas bo vsakdo sprejel, še posebej starši. V prizadevanju, da bi bili dovolj dobri zanje, si ustvarimo sliko o popolnosti. Vendar mi sami žal v to sliko ne spadamo, čutimo, da podoba za nas ni resnična, kajti globoko v sebi čutimo, da to nismo mi. In ker ne moremo zadostiti popolni sliki, dobimo občutek, da nismo popolni, zato se nehote stalno zavračamo. Kako močno se zavračamo, pa je odvisno od tega, kako učinkovito so odrasli v našem zgodnjem otroštvu zatrli naš pravi jaz.
Ne moremo si odpustiti, da nismo, kar bi radi bili oziroma kar so nas naučili, da bi morali biti. Vemo, da ne živimo sebe, zato se počutimo nepristne, prikrajšane in nepoštene. Čutimo, da ne živimo sebe, ker vemo, da smo nepristni, in da okolica tega ne bi opazila, začnemo igrati različne vloge ter nosimo maske.
Skratka, prisiljujemo se k nečemu samo zato, da bi ugajali drugim. Celo lastnemu telesu smo pripravljeni škodovati, da bi nas le drugi sprejeli. Ne zavedamo se namreč, da je težava v tem, da v resnici ne sprejemamo sami sebe. In sicer zato, ker nismo to, za kar se kažemo. Ljudje se brezmejno kaznujejo samo zato, ker niso to, kar mislijo, da bi morali biti. Tako začnejo slabo ravnati s seboj. Nihče nas ne zlorablja bolj kakor mi sami sebe. V to nas silijo programirana prepričanja.
ŽIVETI V SREČI
Če bi radi živeli sami sebe, boste morali zbrati pogum in spremeniti vsa tista prepričanja, ki temeljijo na strahu in vam jemljejo energijo in osebno moč. Za to boste potrebovali zelo močno voljo, toda če vam bo uspelo, boste nagrajeni s povsem novim življenjem.
