Razvoj bioloških algoritmov je specifičen, vezan na okolje in način, kako preživimo v njem. Vemo, da je že sprememba mesta življenja na našem planetu, če se na primer preselimo iz Amerike v Indijo, stresna in zahteva veliko prilagajanja, ki mu včasih nismo kos ali pa za to porabimo veliko energije.
Lahko si samo predstavljamo, kaj vse doživljajo Nezemljani, ki pridejo na naš planet. Najhujše pa je, da jim tega največkrat nihče ne pove, kaj šele, da bi jim pomagali. Saj jih navsezadnje niti prepoznati ne znamo – niti oni navadno ne vedo, zakaj Zemlje ne občutijo kot dom.
PRAKTIČNE IZKUŠNJE
Kompleksnost in težavno življenje ljudi, ki so prvič utelešeni na našem planetu, sploh v prilagajanju na življenje tu, sem počasi začel dojemati v vse več podobnih terapevtskih primerih. V procesu razreševanja težav sem jih največkrat v hipnozi ali pa v nehipnotičnih procesih vodil v prejšnja življenja. Ta način reševanja njihovih težav je po navadi najučinkovitejši. Tako podoživijo prejšnja življenja in lažje razumejo, zakaj imajo na Zemlji toliko prilagoditvenih težav in zakaj jih tako močno vleče nekam domov, še sami ne vedo, kam. Spoznanje, da so Nezemljani, je zanje kot aha učinek in jih osvobodi.
Včasih sem ugotovil, da so posamezniki prvič snovno inkarnirani in nimajo nobenih podobnih izkušenj, zato so njihove težave kljub izjemnim sposobnostim in hipersenzibilnosti še bolj poudarjene. Tisti, ki se na Zemljo inkarnirajo prvič, imajo lahko hude težave že med bivanjem v maternici in ob rojstvu, saj se že pred porodom zavedajo, kaj jih čaka, zato se že tedaj pojavi strah pred življenjem na Zemlji.
CILJNA IZBIRA STARŠEV
Ker je Nezemljanom zemeljska energija tuja, saj življenja na Zemlji največkrat niso sprejeli in se mu upirajo, se na Zemlji počutijo kot tujci. Lahko bi rekli, da dokler tega ne ozavestijo in se zavestno ne prizemljijo, so nekje vmes in nekakšen spoj človeka in Nezemljanov. Njihovo telo običajno še ni dovolj prilagojeno zemeljskemu življenju. V trenutku spočetja, ko so se združili dotedanji vzorci njihovega delovanja ali bioloških algoritmov, ki so jih prinesli iz prejšnjih nezemeljskih življenj, in vplivov njihovih staršev, je nastala nenavadna kombinacija, ki pogosto pripelje do zmede. Z izkušnjami sem ugotovil, da je energijska raven staršev teh zunajzemeljskih otrok izjemno visoka in stabilna. Tisti, ki se prvič inkarnirajo na Zemlji, potrebujejo bistveno močnejšo in stabilnejšo energijo za svojo inkarnacijo kot povsem zemeljske duše. Zato si izbirajo takšne starše. Izhajam iz tega, da si duša za vsakokratno utelešenje izbira starše, ki ustrezajo temu, kakšne izkušnje potrebuje v tem življenju.
Ti Nezemljani, prišleki od drugod, v glavnem niso čustveno navezani na starše, kot je to običajno, oziroma so jim ti včasih celo tuji. Včasih pa celo ugotavljam, da so starši ali vsaj eden od njiju Nezemljani, pa pritegnejo nase otroke Nezemljane. Nekateri pa so že v preteklem odnosu med staršem in otrokom živeli v drugi dimenziji in si zdaj, v tem življenju, samo sledijo, ker so ostali povezani. Obstajajo sicer tudi primeri, ko se takšen otrok kar »zalepi« na starše, ker ga je strah življenja na Zemlji. V takih primerih lahko otrok zboli, ko gre prvič v vrtec ali šolo. Če ostane doma, takoj ozdravi; ko se vrne v vrtec, pa znova dobi povišano telesno temperaturo. Starši in vzgojitelji ne znajo pojasniti, kaj se dogaja. Po navadi naredijo tisto, kar je najpreprostejše in najbolj logično: za otrokove težave obtožijo vrtec.
PREPOZNAVANJE NOVODOBNIH OTROK
Nekaj desetletij se že govori o tem, da se rojevajo novodobni otroci, ki se razlikujejo od prejšnjih generacij otrok po barvi energijskega ovoja okoli svojega fizičnega telesa (avri), ki naj bi bil indigo barve, zato so jih poimenovali indigo otroci. Ti se od običajnih otrok razlikujejo predvsem po odnosu do življenja in težavah, ki jih pestijo.
Po eni strani so to zelo pametni, nadarjeni otroci, po drugi pa samovoljna, uporniška bitja, ki ne poslušajo odraslih. Seveda pa nimajo enakih značilnosti vsi novodobni otroci, ki so Nezemljani. Večina jih ima res drugačno energijsko polje kot preostali otroci, vedejo se drugače, ne izražajo čustev na običajen način in se ne vpletajo v čustvene drame drugih. Pogosto to strokovnjaki označijo kot patološko in jih poskušajo spreminjati, jim predpisovati zdravila.
Navaditi se moramo, da normalno ni samo tisto, kar je v skladu z našimi pravili in običajnim načinom obnašanja. Normalno je vse, ni pa običajno. Taki otroci imajo pogosto težave z zbranostjo. Izstopajo s svojim vedenjem, svoje povedo naravnost, brez zadržkov – učiteljici na primer povedo, da nima prav in da je nekaj drugače, kot je razložila ona. S tem imajo težave predvsem učiteljice, ki se neustrezno odzovejo in izgubijo možnost stika z otroki.
MOJE OTROŠTVO NEZEMLJANA
Spomnim se, da v osnovni šoli skoraj nikoli nisem sledil učiteljici pri pouku. Pogled sem imel usmerjen skozi okno in bil kdo ve kje. Če me je učiteljica kaj vprašala, me je vedno presenetila, tisti trenutek nisem vedel, za kaj gre. Potem mi je v zvezek napisala, da ne sledim pouku, starši pa so morali to podpisati. Mislil sem si, kako naj ti sledim, če pa nisi zanimiva. Včasih me je učiteljica poslala po kaj zunaj razreda. Taval sem po hodnikih in srečala me je ravnateljica. Brez možnosti, da bi ji razložil, za kaj gre, me je oklofutala. Morda mi je to koristilo za prizemljitev, način pa ni bil ravno prijeten. Danes vem, da ni znala drugače.
Po navadi si nisem zapomnil, kaj je za domačo nalogo, zato je največkrat nisem napisal. Pred poukom so mi sošolke na hitro omogočile prepisati nalogo, da sem lahko vsaj nekaj pokazal. Sošolke so me imele rade, saj sem bil posebnež, ki je izstopal in se razlikoval od drugih fantov. Drznil sem si narediti kakšno nepredstavljivo stvar, ki si je pridni fantje niso upali, zato sem bil občudovan. Včasih sem v šolo prinesel žabo ali ribo. Zbral sem otroke zunaj šole, da smo kadili in pili. Zato sem imel velikokrat posledice in sem bil ves čas v konfliktu z učitelji, pogosto pa tudi brutalno kaznovan. Kazni pa so samo še podžgale moje uporništvo.
NADGRADNJA GENERACIJ
Za novodobne otroke Nezemljane je iskrenost nekaj normalnega, zato jim že nasvet, naj tistega, o čemer razmišljajo, ne govorijo na glas, povzroči težave. Da ne smejo biti spontani in svobodni, je zanje nepojmljivo.
Seveda ne smemo vseh otrok, ki se rojevajo v zadnjem času, uvrstiti med novodobne. Večina jih je čisto navadnih Zemljanov, nekoliko drugačni od tistih iz prejšnjih generacij so le zaradi družbe, ki se hitro spreminja. Že na začetku imajo več znanja in bolj razvite sposobnosti. To je razumljivo, že Jung je govoril, da je vse, kar so ustvarile pretekle generacije, shranjeno v kolektivnem nezavednem. Danes bi temu lahko rekli oblak kolektivne zavesti. Spominja na podatke, ki jih shranjujemo v računalniškem oblaku. Vse znanje, ki smo ga ustvarili, samodejno prevzamejo na novo rojeni otroci in s tem pridejo na naš svet z izhodiščem, ki je na bistveno višji ravni, kot smo ga imeli mi. Ker so nezavedno povezani z oblakom kolektivne zavesti, uporabljajo vse, kar je tam shranjeno. To je evolucija, vsaka generacija nadgradi prejšnjo, podobno kot vsak računalnik samo nadgradi tistega iz prejšnje generacije.
IMAJO POSLANSTVO
Ko ti novodobni nezemeljski otroci začnejo hoditi v šolo, se njihove težave z okoljem zares začnejo. Nič več se ne da skriti ali olepšati, vsak vidi, kakšen je otrok. Težko se pustijo »udomačiti«, kot so to počeli z nami v prejšnjih generacijah. Novodobni otroci Nezemljani, ki jim lahko rečemo indigo, kristalni ali diamantni otroci, se pogosto težko podrejajo klasičnemu sistemu šolskega pouka. Ne želijo na primer poslušati tistega, kar jim govori učitelj. Rečejo: »Ne, učitelj, nimate prav, jaz vem, da je to drugače.« Starodobni učitelji, ki se niso sposobni prilagajati, ker so v življenju zaspali in ne sledijo razvoju družbe, jih po navadi utišajo, saj ne dovolijo oporekanja.
Novodobni učitelji, kot jim pravim sam, so odprti do vseh otrok, eksperimentirajo, upajo si uvajati spremembe tudi izven učnega načrta in komunicirajo z otroki. Starodobni pa so odklonilni do sprememb, strogo se držijo programa, tudi če ta ni dober, in ne odstopajo od svojih načel. Konflikt z njimi je neizogiben, kar sem velikokrat doživel v šoli tudi sam.
Novodobni otroci drugače gledajo na svet. Upoštevajo preteklost, vendar resničnost dojemajo v širšem kontekstu, saj so s sabo na naš planet prinesli sposobnosti videti širše, niso omejeni z zemeljskimi omejitvami. So zunaj okvirov, kot temu rečemo. Od naše sposobnosti prilagajanja sodobnemu svetu bo odvisno, ali jim bomo kos. Razmišljam, da je morda njihova naloga, da najprej naredijo kaos, da se vse staro sesuje, iz tega pa bo nastala nova družba.
TARČE NALEPK
Ti otroci so v šoli najpogosteje med tistimi, ki imajo težave z zbranostjo, ki so hiperaktivni, nemirni in se pogosto ne ozirajo na pravila vedenja. K temu pa prispevajo še zmedeni starši, ki imajo občutek, kot da nimajo »navodil za uporabo«. Veliko teh otrok ima nalepko sindroma ADS (motnje pozornosti) ali ADHD (motnje pozornosti in hiperaktivnosti). Ker motijo pouk, jim predpisujejo zdravila, eno od teh je ritalin, da bi jih umirili. Posledice ritalina in drugih podobnih zdravil so lahko motnje srčnega ritma in težave s krvnim obtokom, anksioznost, depresija, agresija, nepreračunljiva nasilnost.
NA POMOČ
Na mestu je vprašanje, kako bi lahko sploh pomagali otroku Nezemljanu. Najprej je nujno, da starši sploh sprejmejo to kot možnost. To je prvi korak, da se lahko sploh kaj več pozanimajo o tem. Neznanje, ki ga družba in uradna stroka največkrat podpirata, je huda ovira. Najhujše pa je, ko ne veš, česa ne veš. Tistim, ki tega ne sprejemajo, ostajajo tako kot do zdaj na voljo medicina in druge terapijske tehnike, ki to rešujejo po svoje, in v to se jaz ne bi mešal. Seveda je pri tem tveganje, da ne bodo rešili težav, bistveno večje.
Staršem predlagam, naj, če menijo, da je njihov otrok drugačen, poleg medicinske pomoči preučijo literaturo o tem področju. To jim bo v pomoč, da bodo lažje razumeli, zakaj so njihovi otroci takšni. Tako jih bodo lažje razumeli, jih sprejeli in jim pomagali. Ali bodo dovolili, da njihov otrok, ki se težko osredotoča in ima izbruhe hiperaktivnosti, dobi zdravila, kot je ritalin in podobno, pa je odvisno od njih. Če ne sprejmejo zdravil, predpisanih otroku, seveda tvegajo, da bodo imeli opravke s socialno službo, saj tako deluje naša družba.
Če imajo starši možnost in dostop do usposobljenega terapevta, je to dobra izbira, saj jim bo ta lahko v veliko pomoč. Seveda ne morejo pričakovati, da bo terapevt spremenil njihovega otroka. Pomagal mu bo, da začne drugače delovati, da si upa biti takšen, kot je. Predvsem pa je lahko v pomoč staršem, da razumejo otroka, ga sprejmejo in ga nehajo primerjati z drugimi.
Pri tem opozarjam na ključno in zelo pomembno dejstvo, da morajo starši za podporo zdravljenju otroka največkrat narediti nekaj na sebi, izboljšati odnos in vse, kar je vplivalo na otrokovo stanje. Ko starši rešijo svoje težave in izboljšajo odnos, se ustvarijo drugačne energije in pogoji, tako da se otrok lažje spoprijema s svojimi težavami.
