Lastni namišljeni urok zelo pogosto aktivirajo vedeževalke, pri katerih iščemo pomoč ali pa po njihovih uslugah posežemo kar tako iz radovednosti.
Ljudje si od vekomaj želimo vedeti, kaj se dogaja z nami in kaj nas čaka v prihodnosti. Meni je pred tremi desetletji vedeževalka povedala, da bo moj način življenja povzročil to, da bom nekoč ostal sam. Dolga leta mi je to posajeno seme v glavi povzročalo razmišljanje o tem. Dobesedno čakal sem, kdaj bom ostal sam.
Ko sem se začel s tem področjem pospešeno ukvarjati, sem ta program, ki bi mu lahko rekli urok, počistil. Od takrat imam mir.
VERJELA JE TUDI GOSPA …
Naj navedem še en praktičen primer.
Gospe, ki jo dobro poznam, je vedeževalka nekoč povedala, da jo bo moški, s katerim je v zvezi, uničil. Morala bi se ločiti od njega. Od takrat je ves čas razmišljala, da se bo to zgodilo, in je seveda pričakovala, kdaj se bo to zgodilo. Sčasoma sta se z moškim vse bolj zapletla, a ločitev ni prišla v poštev. Ves čas je bila prepričana, da nekaj ni v redu in jo bo moški uničil. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Preprosto je verjela vedeževalki in si sama ustvarila urok. Urok se je po začetni fazi, ko še ni imel moči, z vsakdanjim razmišljanjem gospe o tem krepil in vse bolj deloval nanjo, dokler ni postalo nevzdržno. Predlagal sem rešitev in urok sva transformirala, kar je izzvalo takojšnje boljše počutje. Tudi odnos s tem moškim je postal popolnoma drugačen, čistejši, brez neresničnih pričakovanj.
SAMI LAHKO VPLIVAMO
Vedeževalke lahko na podlagi preteklosti, trenutnega stanja in smeri, v katero poteka naše življenje, res določijo, kakšna bo prihodnost. Vidijo lahko z veliko gotovostjo, kaj se bo zgodilo. Vendar če spremenimo preteklost, razrešimo travme, ujetost v odnose ali situacije in trenutni odnos do življenja, zlasti če veliko delamo na sebi, njihova prerokba ne velja več.
Ljudje največkrat padejo v prerokbo in čakajo, kdaj se bo izpolnila, ob tem pa situacijo polnijo z energijo ter s tem povečujejo verjetnost, da bo do nje prišlo. Zato jim vedno svetujem, da je prerokba resnična, če ničesar v zvezi s tem ne naredimo. Vedeževalke bi v resnici morale povedati: »Če se ne boš spremenil, se bo to zgodilo. Zdaj pa poglej, kaj je treba narediti, da ne greš v to smer.«
DVE PLATI
Urok je kot program ali algoritem, ki ima dva obraza: kadar je njegov namen škodovati, omejiti ali napačno usmeriti ljudi, je slab: lahko pa je tudi dober. Mag na primer naredi urok za varovanje svetosti prostora, za spremljanje duše, ko zapusti telo, da se lažje znajde ob prehodu v druge dimenzije.
To poznamo iz egipčanske civilizacije, ko so takratni magi izvedli uroke, v katere so vključili demone ali duhove, ki so zaščitili grobove ali sveta mesta. Kar nekaj evropskih raziskovalcev je v nejasnih in čudnih okoliščinah umrlo po tistem, ko so odprli grobove. Egipčanski svečeniki so bili zelo močni in so poznali magijske procese, zato ne dvomim o učinkovitosti urokov, ki so jih naredili za zaščito grobnic.
POPOTOVANJA
Naj vam opišem, kako sem različne uroke spoznaval na različnih koncih sveta.
Jordanija
Z zanimivimi in močnimi uroki zaščite sem se srečal v Jordaniji v Petri. Slednja je zgodovinsko in arheološko najdišče na jugu Jordanije. Leži na pobočju Jebel al-Madhaba, v kotlini med gorami, ki tvorijo vzhodni breg doline Arabah, ki poteka od Mrtvega morja do zaliva Akaba. Petra naj bi bila naseljena že leta 9000 pr. n. št. in verjetno ustanovljena v 4. st. pr. n. št. kot glavno mesto Nabatejskega kraljestva. Nabatejci so bili nomadski Arabci, ki so zgradili Petro v bližini trgovskih poti tako, da so jo postavili kot glavno regionalno trgovsko središče. Na pristopni poti proti vhodu v Petro so na obeh straneh poti postavili ogromne, nekaj metrov visoke kamnite kocke. Njihovi magi – svečeniki – so za zaščito v njih naredili uroke. V vsaki kocki naj bi prebival tudi duh – demon, ki je imel nalogo zaščititi prebivalce. Ko smo bili v Petri, sem preveril kocke in v nekaterih je bil duh še prisoten. Na mojo zahtevo je izstopil iz kocke, da so ga lahko tisti, ki so bolj odprti, začutili. Ker tega ne poznamo, se je takoj pojavil strah.
Indonezija
Ko smo potovali po Indoneziji, smo na otoku Lombok obiskali večje naselje. Umrlih ne pokopljejo, ampak imajo nad mestom pod skalami kraj, kamor jih preprosto odložijo v krstah. Ko smo se približali, nas je dobesedno pokrila posebno močna energija. Večji duh, s katerim sem komuniciral, je povedal, da je del uroka in ima nalogo zaščititi duše umrlih. Zahteval je, da takoj zapustimo kraj. Večina turistov tega ne zazna, saj so osredotočeni na to, kar vidijo, in samo fotografirajo ter gredo naprej. Sam rad rečem, da se vedejo kot Japonci, ki jih zanima samo to, kaj bodo fotografirali, ne pa tudi da bi kaj začutili.
Peru
Podobno se nam je zgodilo v Peruju, ko smo kot vsi turisti, ki jih vodi agencija, obiskali starodavno naselje, na katerem je v posebnih jamah tudi veliko odprtih grobov z mumijami, kosti in lobanje pa ležijo povsod okoli. Začutil sem, da nas je duh opozoril, naj zapustimo kraj, ker smo oskrunili grobišče. Kultura, ki je tu živela, je imela narejen urok z namenom zaščite zanje svetega kraja. V nadaljevanju potovanja pa je bilo nekaterim slabo, v njihovo polje so vstopili duhovi umrlih iz te civilizacije. Dokler nismo odstranili teh duš, niso imeli miru.
Indijanske kulture in kulture ameriških staroselcev verjamejo, da na nekaterih mestih prebivajo njihovi predniki, duhovi ali celo Veliki duh, kot oni imenujejo najvišjega boga. Njihovi šamani – vrači v magijskih procesih – zaprosijo za pomoč tako Velikega duha kot nižje duhove in duhove umrlih, da varujejo to mesto. S tem je narejen urok, ki ščiti mesto. Ker ga periodično ritualno obnavljajo, dobiva moč. Verjamejo, da bo vsaka skrunitev tega mesta nesrečna za tiste, ki to naredijo.
Tibet
Najbolj znano sveto mesto je v Tibetu, njihova sveta gora Kailaš, vrh pogorja Kailaš, ki je del Transhimalaje v Tibetu. Leži v bližini izvirov nekaterih najdaljših azijskih rek: Ind, Sutlej (veliki pritok reke Ind), Brahmaputra in Karnali (pritok reke Ganges). Velja za sveto mesto štirih verstev: bona, budizma, hinduizma in džainizma. Gora je tako sveta, da tudi alpinisti ne splezajo nanjo. Le največjemu med alpinisti, Messnerju, so dovolili vzpon, vendar iz spoštovanja tega ni naredil.
Skrunitve
Na svojih potovanjih po svetu sem opazil, da zahodni ljudje, čeprav so nam naša pokopališča sveta, z lahkoto oskrunimo pokopališča drugih kultur ali njihova sveta mesta. Ker ne razumemo njihove kulture, se nam to preprosto ne zdi pomembno, saj marsikdo misli, da smo naprednejši od njih. Njihova sveta mesta so kot naše cerkve in verjetno se tudi nam ne bi zdelo prav, da jo obiskovalci oskrunijo. Sprašujem se, kako bi se katoliško verni počutili, če bi alpinisti splezali na katedralo v Vatikanu.
NEVIDNA SILA
Kot sem že omenil, imamo tudi uroke, ki jih lahko razumemo kot destruktivne in škodljive, narejeni so za psihoenergijski napad z namenom škodovati ali se maščevati. O urokih je veliko napisanega, pisci različnih knjig največkrat obravnavajo to tematiko iz svojega zornega kota kulture, verovanja, predsodkov in izkušenj. Ker urok za večino ljudi ni viden, ga težko prepoznamo, kaj šele odpravimo. Najlažje ga poznamo po delovanju, po tistem, kar se dogaja uročenim osebam in na uročenih krajih. Za večino ljudi je to nekako nestvarno oziroma si zatiskajo oči, saj tega ne prepoznajo. Rusi temu pravijo psihoenergijski napad. Urok si lahko ustvarimo tudi sami z načinom delovanja, mislimi, čustvi. Ali pa nam ga naredi nekdo drug z namenom škodovanja. V obeh primerih je to za nas škodljivo in močno vpliva na naše življenje.
DRUŽBENI POJAV
Da so uroki in prekletstva prisotni v našem okolju, priča vse več terapevtskih primerov, ki so tudi vse bolj zapleteni in pri prizadetih povzročajo veliko psiholoških in zdravstvenih težav. Večina meni, da gre za praznoverje, vendar pa jih, sociološko gledano, lahko opredelimo kot družbeni pojav, ki ga ne moremo zaobiti, saj še kako vpliva na naše življenje. Ko opredeljujemo pojem praznoverja, ga seveda ne smemo posploševati. Razumljivo je, da je praznoverje del človeka, njegove psihe, razmišljanja, vere, načina življenja in kulture ter je tudi v našem času del vsakdana. Tako ga lahko v tem smislu tudi danes obravnavamo kot del človekove psihe.
Res je, da so meje med religijo, praznoverjem in včasih tudi znanostjo dokaj nejasno postavljene. Nekateri ločnico med njimi potegnejo tako, da praznoverje v odnosu do religije opredelijo šele z razvojem religije na visoki stopnji razvoja. Dokler sta namreč na nižji stopnji, praznoverja ni, saj je to v tistem času uradna religija. Tako imamo danes težavo že z definicijo besede praznoverje, saj je bilo v preteklosti vse, kar danes označujemo za praznoverje, vera. Mnogo tega se je ohranilo do danes, vendar se prvotnih pomenov komaj še zavedamo. Čeprav je v današnjem času na zavestni ravni praznoverja zelo malo, pa niso odstranjene njegove korenine, ki so globoko v nezavednem, v človekovi duši. Praznoverje je bilo prisotno v vseh časih, tudi danes je, in bo verjetno tudi v prihodnosti. Človeka spremlja v vseh oblikah, ki so prilagojene času, kulturi in mestu bivanja. Največkrat res izziva samo strah in neprijetno počutje, poznamo pa primere, ko zaradi praznoverja pride do sovraštva in tudi tragičnih posledic.
Največ se o tem govori v ljudskem izročilu. Včasih, dokler se kot terapevt nisem srečal s primeri urokov, sem tudi sam mislil, da so to samo zgodbe in prepričevanja. Vendar niso …
NEKAJ POGOJEV
Dosti znanja sem dobil tudi od ruskega zdravilca in avtorja metode karmična diagnostika Sergeja Lazareva, saj piše, da si večji del zla povzroči človek sam, in tudi od nekaterih drugih ruskih avtorjev, ki se podrobneje ukvarjajo s to problematiko. Težave, ki jih ima »napadena oseba«, imenujejo kar psihičnoenergijski napad. Definirajo ga kot različna psihofiziološka stanja, ki jih napadeni doživlja kot napad od zunaj, od nekoga drugega. Ta napad pa je možen samo pogojno. Navajam nekaj teh pogojev, ki morajo biti zagotovljeni, da bi napad lahko sploh uspel.
- Če napadeni, morebitna žrtev sprejema, verjame v možnost tovrstnega psihičnega napada, ki deluje na zdravje, usodo in človekov karakter.
- Če napadeni živi v sredini, v kateri njihova kultura verjame v možnost tovrstnega psihičnega napada in so ta prepričanja v kolektivnem nezavednem ter se širijo z miti, zgodbami.
- Ko ima napadeni v svoji podzavesti destruktivne programe, ki jih je podedoval od prednikov, prinesel iz svojih predhodnih življenj ali si jih je ustvaril sam z nepravilnim čustvovanjem, razmišljanjem ali delovanjem.
- Ko je napadenega strah pred tovrstnimi psihičnimi napadi.
(Povzeto iz knjige Magija – most med znanostjo in religijo)
