Novice Svet24

Pri svojem terapevtskem delu sem spoznala, da nas je mnogo takih, ki nam je kakšen komentar iz otroštva pustil odtis na duševnem zdravju do danes.
Dejstvo je, da so nekateri komentarji za nekoga škodljivi, drugi pa jih malodane presliši. Ne glede na to, kaj kdo reče, veljajo le vaši občutki ob tem.
Z njihovim dovoljenjem bo navedla nekaj komentarjev mojih strank, ki so jih najbolj zaznamovali. Morda se v kakšnem najdete tudi sami.
Začela bom kar s seboj.

»DEVET MESECEV SEM TE NOSILA ...«
Ko sem odraščala, so bile ene pogostih maminih besed: »Devet mesecev sem te nosila v maternici, zato mislim, da lahko to storiš zame.« Težava pa je v tem, da to ni bila nikoli samo ena stvar. Ta komentar je izrekla tako pogosto, da ne glede na to, koliko sem naredila zanjo, se mi je zdelo, da bi ji bila večna dolžnica.
V mojem domu je bila ta izjava uporabljena kot orožje prisile, ustni opomin na »dolguješ mi« – in precej dela pri sebi je bilo potrebno, da sem se občutka dolžnice otresla.

»TOLIKO LJUDI JE V SLABŠEM POLOŽAJU KOT TI«
»Ni ti tako slabo kot drugim. Hvaležna bi morala biti!« Joj, hvala, ker se počutim krivo, ker sem žalostna, razburjena ali jezna jezen zaradi moje trenutne situacije. Mislim, da ljudje to govorijo zato, da bi poskušali razburiti ljudi, vendar to dejansko samo razveljavi njihove občutke. Da, nekomu je vedno slabše, vendar je v redu, če se počutite žalostni, razburjeni ali jezni ne glede na situacijo, v kateri ste tudi vi. Vaši občutki so veljavni.
Kayla B.

»TAKA SI KOT TVOJA MATI/OČE«
Oče mi je vedno govoril, da sem takšna kot mama. V večini primerov bi bil to kompliment, a tudi oče me je rad spomnil, da je bila moja mama »nora« in ničvredna ter da si želi, da je ne bi nikoli srečal. Te besede še vedno odmevajo v moji glavi in vplivajo na moj način starševstva.
Lacie J.

Moja mama mi je vedno, ko sem imela odprta usta zaradi vznemirjenja, rekla, da sem videti tako grda kot oče ... Odraščala sem z zelo nizko samozavestjo o svojem videzu. Svoje lepote nisem opazila, dokler nisem vstopila v trideseta.
Priscilla F.

Oče mi je pogosto rekel, da sem takšna kot on. Bilo je grozljivo slišati, ker je bil kot mlad izredno strupeno, nepredvidljivo in besno človeško bitje, s čimer se je rad celo pohvalil. Tako pogosto mi je govoril – tudi v odrasli dobi, da sem mu začela verjeti in postala prepričana, da sem težavna v odnosih, tako doma kot v šoli in v prvih letih službe. Vedno znova pa se je postavljal v vlogo rešitelja in me tolažil, češ da zaradi najine podobnosti samo on lahko razume moje težave. Do danes še nisem doživela bolj bolne oblike manipulacije.
Stefanie K.

»PREMLAD SI, DA BI ŠEL SKOZI TO«
»Te težave ne moreš imeti, premlad si, da bi jo izkusil.« Vse težave z duševnim zdravjem, ki sem jih imel, so bile neopažene ... Ko sem se preselil v novo šolo, sem naletel na sošolce, ki so mi skoraj vedno, ko sem želel izraziti svoje mnenje, rekli, da sem siten, ali pa me do besede sploh niso pustili. Huda tesnoba me ni prežemala samo v šoli, ampak tudi pozneje, doma. Poskušal sem se pogovoriti z mamo, a je ona moja stisko opisala kot nekaj, kar se otrokom ne dogaja, in govorila, da če bi me peljala h kakšnemu strokovnjaku, da bi me zdravil, tudi on ne bi razumel, kaj se grem.
Ray W.

Ali obstaja določena starost, da lahko postanete depresivni? Anksiozni? Mislim, da ne. O tem veliko razmišljam. Resda sem imela v času največje duševne stiske šele 16 let, vendar sem poznala svoje telo. In če sem čutila, da je z mano nekaj narobe, je z mano bilo nekaj narobe. Nihče mi ni verjel, ker sem bila za duševne težave – pač premlada.
Aislynn K.

»LEPA SI ZA TAKO VELIKO DEKLE«
Dolgo sem sovražila svoje visoko telo in šele po tridesetem začela ceniti, da z njim razen pripomb o višini nikoli nisem imela nobene težave.

»LEPA SI, VENDAR …
Ob vstopu v srednjo šolo mi je prijateljica dejala, da sem zelo lepo dekle, vendar bi bila toliko lepša, če bi shujšala. Od takrat imam občutek, da nikoli ne bom dovolj suha.
Melissa K.

»KAKO LJUBEK OBRAZ IMAŠ«
Odkar pomnim, se borim s prekomerno težo in neštetokrat sem dobila kompliment, kako lep obraz imam, kar mi je vedno znova povzročilo bolečino. Kot da je ostalo telo ogabno. Pohvala o obrazu sem si vedno prevedla v smislu, da bom lahko lepa le, če bom shujšala.
Amanda L.

»ZAKAJ NE MOREŠ BITI BOLJ PODOBEN SVOJEMU BRATU/SESTRI?«

Dokler sta bila starša živa, sem pogosto slišala vprašanje, zakaj nisem vsaj malo podobna svojemu bratu. Občutek manjvrednosti me je preganjal vso mladost in dolgo v odraslo dobo.
Iona M.

Oh, kolikokrat sem slišala: »Veste, da niste lepi kot vaša sestra in ne nadarjeni kot vaš brat, drugače se boste morali znajti.« Zaradi tega sem vedno čutila, da sem manj vredna kot drugi – da nikoli ne bi mogla biti dovolj dobra. Težavo sem ozavestila, a pomanjkanja samozavesti še nisem povsem odpravila.
Neena M.

»MORAŠ SE BOLJ POTRUDITI«
Ne spomnim se, kaj sem počel, razen da sem nekaj čistil, in to ni bilo v skladu s standardi staršev. Spomnim se, da sem povedal, da sem poskušal najbolje, kar znam, kar je bilo tudi res. Odgovorila sta mi, da potem moje najboljše pač ni dovolj dobro.
Lahko bi bil najuspešnejši človek na svetu in bi bil še vedno prepričan, da nisem dovolj dober. V najstniških letih sem se vsemu temu odrekel in počel, kar sem hotel. Navsezadnje, če vaše najboljše ni dovolj dobro, zakaj bi se trudili?
Rene S.