Novice Svet24

Bioterapija je prastara tehnika za uravnavanje energije v telesu, o njenih blagodejnih učinkih obstaja ogromno potrditev. Tudi v današnjem času se nenehno širijo informacije, kako so ljudje s pomočjo bioterapevtskih tretmajev premagali lažje in težje bolezni, tegobe in težave.
Pri bioterapiji gre za upravljanje z energijo, ki jo imamo v sebi, sicer ne bi bili živi. V drugih kulturah se imenuje tudi prana ali chi.
S pomočjo bioenergoterapije svojo energijo usmerjamo na prava mesta. Kjer je presežek, jo odvzamemo, kjer je primanjkljaj, jo dodajamo, čistimo energijsko telo, uravnavamo čakre in podobno. Gre za iskanje ravnotežja. Vsak presežek oziroma primanjkljaj vodi v porušeno ravnovesje, kar je dober potencial za razvoj težav, bolezni.
Bioenergija je stara kot človeštvo, vsi jo imamo v sebi. Ne gre za »bav bav« ali nadnaravne, čarovniške moči. Teoretično bi se bioterapije lahko naučil vsak zdrav in duševno stabilen človek. Ampak kot povsod je tu enako – nekoga to področje bolj zanima, ima večji dar in talent, nekdo drug pa je boljši frizer.
Vsi bi se lahko naučili in postali frizerji, vendar bi nekdo naredil vrhunsko frizuro že, ko bi tretjič v življenju vzel v roke škarje, nekdo pa bi lahko ostrigel sto strank, pa mu še vedno ne bi uspela tista prava frizura.
Če si lažje predstavljate, bioterapijo na neki način uporabljamo vsi refleksno: ko se udarimo, poškodujemo, refleksno primemo obolelo mesto z roko. Ko otrok pade, si poškoduje koleno, ga mama poboža, popiha, položi roko na obolelo mesto. Čutimo olajšanje.
Bioterapija deluje, če vanjo verjamete ali ne. Podobno kot gravitacija je del narave in deluje, ali zanjo vemo ali ne, verjamemo ali ne. Enako je z bioterapijo. Deluje, telo je pametno ter ob posegu z bioterapijo izbere potrebno količino bioenergije in jo pošlje, prerazporedi, vzame tam, kjer jo potrebuje, seveda s pomočjo tehnike, ki jo izvaja bioterapevt.

MOJA POT
Kot bioterapevtka in pooblaščena DNK-aktivatorka sem se z bioterapijo srečala kot najstnica. Precej mi je pomagala in bila sem fascinirana nad tem čudežem narave.
Vsa leta sem proučevala energijske tehnike, osebnostno duhovno rast in duševnost človeka, v praksi predvsem skozi prodajo, kot magistrica poslovnih ved z več kot 20-letnimi izkušnjami v prodaji, marketingu, komerciali, vodenju ljudi in pri ljudeh prepoznala vzorec.
Prepoznala sem – da bioterapija, čeprav zelo učinkovita – zame kot terapevtko in energijsko coachinjo ni dovolj. Treba se je lotiti vzrokov. To sem spoznavala med izobraževanji o karmični diagnostiki, blinkanju, delu z merkavo, angelskimi energijami, kvantno fiziko, hipnozo, regresijami … v zadnjem času z deli Joeja Dispenze, Brucea Liptona in podobnimi temami.
Že od nekdaj imam močno razvito intuicijo in subtilno zaznavo, zato se mi je dozdevalo, da simptomatski posegi niso najbolj optimalni. Te zaznave mi je potrdil vrhunski bioenergoterapevt in raziskovalec Marjan Ogorevc s svojimi spoznanji o karmični diagnostiki, biorgonomiji in drugih spoznanjih, ki jih je nanizal v več letih prakse, v kateri je ugotavljal, da se pri nekaterih tehnikah ni smiselno držati navodil, ki so jih ustvarili ljudje, kot pijanec plota, temveč je zaupal svoji intuiciji in deloval v skladu s srcem ter stroga pravila prilagodil potrebi.

NOVA SPOZNANJA
Ob tem sem spoznala, da tudi sama nisem »nora«, če se pri vsaki osebi ne držim neke tehnike, ampak dovolim intuiciji, da izbere način, orodje, ki je za posameznika najprimernejše. Do zdaj se mi je to potrdilo kot prava in uspešna pot.
S čistim srcem in namenom pomagati človeku, ki je pripravljen narediti nekaj zase; ki se zaveda, da ga terapevt, zdravnik, strokovnjak, tak ali drugačen, ne ozdravi, ampak mu le pomaga na poti k njegovi samoozdravitvi ali prepoznavanju in transformiranju nekoristnih vzorcev. Vse to mi je potrjevalo, da je moč misli tista, ki pogojuje, kako bomo živeli, in seveda da je potrebno odkrivanje in transformiranje nekaterih vzrokov, ki lahko segajo tudi v pretekla življenja ali se prenašajo iz roda v rod, in ni nujno, da jih oseba razumsko prepozna.
Zato uporabljam pri svojem delu različna orodja: presvetlitve družinske matrice, da ne bi »plačevali grehov svojih prednikov«, ali regresijo kot terapijo, ki nam pokaže, kaj prihaja iz daljne preteklosti naše duše, ter seveda orodja, ki pokažejo trenutno stanje in kako spreminjati, kar nam ne služi več. Če to vemo, lahko popravimo, spremenimo.

OČITNI VZROKI
Da je nastala težava, bolezen, je bil za to vzrok. Lahko je zavesten, zaradi česar ga lažje prepoznamo, odpravimo oziroma pazimo, da drugič ne ravnamo enako, saj se bo zgodba ponovila.
Na primer: delali smo na vročem soncu, pozabili na tekočino, zato nas boli glava. Jasno nam je, da nas zvečer, ker nas je pregrelo in smo poleg tega dehidrirali in fizično obremenili telo, boli glava. Bioterapija bo ublažila simptom, mi pa vemo, da nas bo, če jutri naredimo enako, verjetno spet bolela glava. Ali pa ko ves dan garamo, prenašamo težka bremena, zvečer pa nas boli križ. Vemo, malo smo se »predozirali« z naporom. Zato se spočijemo, smo naslednjič manj pogumni in se bolečini izognemo.

SKRITI VZORCI
Kaj pa tisti vzorci, ki niso tako očitni? Velikokrat imate na primer migrene, pa niste bili na soncu, ni bilo stresa, enostavno vas nekega dne začne »najedati« migrena, ponavlja se čedalje pogosteje. Ugotovite, da ni bilo posebnosti, ki bi jo sprožile. Migrena pa kar najeda in najeda. Torej vzrok tiči nekje globlje.
Bioterapija bo vsekakor pomagala pri odpravi simptoma – migrene bodo prenehale. A vprašanje je, zakaj se pojavljajo. Lahko se razkrijejo med pogovorom, lahko pa se skrivajo globlje v plasteh biopolja. Treba jih je odkriti na energijskih ravneh, jih transformirati. Če samo odpravimo migreno, vzroka pa ne, pomeni, da smo ozdravili simptom, ne pa vzroka. Kot bi vzeli tableto – glava neha boleti, vzrok pa ostane. Prej ali slej bo izbruhnila ponovno. Težava je, da se ne okrepi, da se ne prestavi.
Zato se lahko ljudem rak ponovi. Niso ozavestili vzroka, sporočila bolezni. Morda je lažje, predvsem pri hudih boleznih, da nanje gledamo kot na opozorilo duše, da nekaj v življenju delamo proti sebi.
Bolezen se pojavi kot kontrolna lučka na avtu. Torej lučke ne bomo izklopili in vozili avta dalje, saj bo prej ali slej »zaropotal do konca«. Mi pa naredimo ravno to – gremo na operacijo, jemljemo zdravila, terapije …, kar je sicer prav, vendar s tem samo »ugasnemo kontrolno lučko«. Ne bi se smeli ustaviti tukaj, treba bi se bilo ukvarjati s seboj, s sporočilom duše, kaj moramo prepoznati, spremeniti. Odpraviti vzrok, da se bolezen ne ponovi (lahko v drugi ali težji obliki).
Ne pravim, da je enostavno, in ne pravim, da če prejemate hude terapije in po njih komaj živite, naredite doktorat. Ne, počivajte in morda le v mislih prevetrite, kaj morda za vas ni najpametneje, kaj lahko spremenite, kako boste živeli, razmišljali, ko se spet spravite k sebi. Imejte v mislih, da je bolezen, čeprav je nadležna, naporna, za bolnika in dostikrat tudi za okolico opozorilo duše.
Res pa je, da marsikdo raje zapusti svet, kot da bi se spremenil. Res je tudi, da le duša ve, koliko časa si je izbrala za bivanje na Zemlji, morda si je zbrala način odhoda z Zemlje ravno prek bolezni.
Vendar če si prisluhnemo, vemo, globoko v sebi vemo, ali je bolezen opozorilo, kot priložnost za nov začetek, ali pa je to naša poslednja postaja. Vem, da tema o boleznih, ki vodijo v smrt, ni najbolj priljubljena, je težka, velikokrat tabu, vendar bi se morali ravno zato večkrat o tem pogovarjati. Pogledati resnici v oči. Če gledate z vidika nesmrtne duše, vam je lahko ob hudih situacijah lažje.
Verjemite, sama sem doživela nekaj smrti svojih najbližjih. Rak, ciroza jeter, srčni infarkt. Najbližjih, tistih, ki so me vzgojili. Bila sem v občutljivih letih, skoraj še otrok. Bilo je težko, vendar sem že takrat gledala na stvari z vidika duše, zato mi je bilo težke trenutke lažje dojemati in sprejemati, kot če bi nanje gledala le posvetno.
Zato je prav, da se, ko nas doleti bolezen, tudi nesreča, zlom noge, vprašamo, kje tiči globlji vzrok, sporočilo dogajanja.