Novice Svet24

Čutimo.
Vsi čutimo, ne glede na to, kje smo, kaj smo, kdo smo ...
Čutimo brbotanje celic, ki se približuje vrelišču.
Čutimo bes ob nesmislih,
ki enim takoj prižigajo alarme, drugim kasneje.
Čutimo tisti najbolj zoprni občutek nemoči, ki se prebuja ob konstantnem odvzemanju pravic, svoboščin ... vsega, kar je bilo samoumevno.
Potihem se vsake toliko časa prikrade misel, da vendarle ... za vsem tem bobnenjem sil, na katere (na videz) nimamo vpliva, čaka nekdo ali nekaj ... z baklo v roki in nasmehom.
Čutimo, kako se preperele, trhle sence neke prastare resničnosti dvigajo nad nas in grozijo z uničenjem.
Pomislim ... da smo vse to zasejali sami.
Z nevednostjo, otopelostjo,
delovanjem brez razmišljanja, zakaj in kako, in čemu ...
Človek, ki smo ga opazovali desetletja, je izginjal pred našimi očmi in postajal apatičen robot, ki kima.
Rojena sem leta 1970.
Spomnim se piknikov ob nedeljah, enostavnosti, čeprav skozi oči staršev in vseh ostalih odraslih tudi takrat nič ni "štimalo" ... toda življenje je imelo jasnejše barve, prinašalo je neko oddaljeno upanje o boljših časih.
Spomnim se igrišča med tremi bloki, nekaj gum s cementom v sredini, peskovnika in klopi.
Domišljija se nam je razvijala ob rabutanju jabolk, rabarbare, trganju hlač ob plezanju na drevesa. Igre smo si izmišljali sproti, včasih totalno nerazumljive, a nam je bilo vseeno.
Živeli smo v strahu pred tem, da bi naredili kaj narobe, v bistvu pa smo to delali ves čas, vsaj jaz ?
Spomnim se, da je bila sobota najbolj osovražen dan v tednu zame, saj je mama čisto vsako, res čisto vsako soboto težila s pospravljanjem ... in to ne s čistili za 1001 namen, temveč z enim samim, še danes prekletim Vim-om, belim prahom, ki ga s svojo površnostjo nisem mogla prelisičiti, zahteval je ogromno vode in temeljitega čiščenja. ?
Spomnim se prostih nedelj, kosila z obvezno govejo juho, krompirjem, solato in osmrtnicami ob 12h.
Nedelja je bila nedelja.
Popoldnevi so bili prosti ... za obiske, tv, pogovore ...
Ja, bil je tak čas. Bil je ... drugačen.
Je bilo in ni bilo.
Ves čas.
Kriza, boni, par nepar, "švercanje" kave iz Avstrije ... ja, adrenalinsko tudi. ?
Opazovala sem ... kako se je spreminjalo skozi desetletja.
Ubijalci družinskega ravnovesja, urniki z deljenim delovnim časom, nedelje, ki niso več nedelje, utrujeni obrazi ljudi, ki se trudijo zgolj preživeti ... vzdihi, naveličanost, brezup ...
In smisla življenja naenkrat ni iskal nihče več.
Ta ... ta otopelost je bila grozljiva ... ?
Meni, ki v vsem vidim rast, priložnosti, upanje, lepoto, še posebej.
Otroci, ki si ne izmišljajo več iger, ker imajo vse servirano na tablicah, telefonih ...
Otroci, ki čakajo na pozornost staršev ... saj to verjetno vsi, ves čas ... a nekaj je bilo drugače.
Otroci, ki so ob vprašanju o kravi pomislili na "Milko".
Otroci, ki čakajo ...
Otroci, ki ... oh ljuba, nedolžna bitja ... koliko vsega smo jim odvzeli ?
Nova generacija.
Kaj ji dajemo za popotnico v svet?
Smo totalno zgrešili poanto?
Toda prav tu se pojavi nova priložnost za rast.
V tem zavedanju.
Kako naj popravimo napake, če se ne zavemo, da to sploh so?
Enačba življenja.
Preprosta in komplicirana hkrati.
Odrasli.
Vsak v stresu, ker življenje ne gre po njegovo, ogromno truda in nič nagrad ... želja po umiku, odhodu ... znano?
Vse je šlo preko vseh meja, a mi smo še kar živeli, hodili v trgovine, za tisto kar smo rabili in še več tistega, kar nismo.
Nama je korona pokazala, kaj v resnici potrebujeva.
Trgovina enkrat na deset dni.
Dovolj.
Kruh pečeva sama že nekaj let, sosedje naju zalagajo z najboljšo zelenjavo, hvaležna za vsak list solate ...
Postavila visoke grede, želja po svoji solati močnejša od vsega.
Pred tem nikoli prej takšne želje ... res ne.
Pretresanje temeljev neke miselnosti je ta trenutek močno, toda verjamem, da bomo iz te izkušnje prišli ven povezani, da se bomo gledali v oči in ne v tla ... da bomo preživljali čas bolj kakovostno in našli veliko rešitev, ki jih v prejšnji iluziji cone udobja ne bi nikoli.
Ko me kdo vpraša, kaj si mislim o vsem tem ... utihnem.
Slutim Blagoslove izza vsega tega, a niso še čisto tu.
Kako naj to povem nekomu, ki je prizadet, ranjen, trpi ...?
Poslušam ... odprem srce ... tu sem.
Dovolj mi je, da jaz vem ... energija je energija in nezavedno morda začutijo to upanje.
Vsak trpi po svoje in vsak se trudi preživeti. Ne obsojajmo odločitve nikogar, duše vedo, zakaj zdaj in kako naprej.
Ko se nekdo odloči za Tatoo, nam je lahko to všeč ali ne,
toda on-a se je odločil-ai in bo to naredil-a.
Svojemu telesu, ne nam.
Če stopimo korak nazaj iz vsake situacije ... dobimo drugačno perspektivo.
Zdaj se žanje resnica o tem, koliko smo res verjeli v rek:
"Živi in pusti živeti."
Če je moj trenutek odhoda iz tega sveta povezan s korono, je to pač to. Če ni, bo kaj drugega.
Umrli bomo v vsakem primeru, in to vsi.
Kdaj, nimamo pojma, hvalabogu ... toda do takrat jaz osebno, ne bom dovolila strahu, da mi zamegli niti trenutek bivanja na zemlji, ker kljub vsemu, vidim zelenje okrog sebe, slišim reko, zrem v zvezde, objamem ljubljene in se imam neskončno lepo.
Ko se kje začne debata o tem, kar se dogaja, potipam, če bo konstruktivna, če se pogovarjamo o viziji, rešitvah, ostanem, prisluhnem, mirna in spoštljiva ... če začutim, da se bo v nekaj minutah razplamtel bes in obsojanje, se še bolj mirno umaknem.
Dovolj, za eno življenje čisto dovolj, imam negativizma, strahov, bolečine, nemoči ... s tem sem se soočala skoraj celo življenje.
In nekega dne izbrala svobodo odločanja o tem, komu, čemu, kdaj in kako, želim posvečati svojo pozornost.
Gorijo ognji, pišem pesmi, oglašajo se predniki ... zelo glasno in zelo močno. Z nami so ... njihove borbe in bitke so v naši krvi, njihovi kriki so v naših sanjah ...
Zmagali bomo.
To vem.
Čutim.
Cena je že visoka, previsoka, toda takšni smo.
Cenimo tisto, kar drago plačamo.
Karavana gre dalje ...
Ljubiti življenje ... je nagrada ... in to ponavadi počnemo prav tisti, ki nam je bilo ogromno odvzeto, tisti, ki smo šli skozi vsa možna sita strahov in bolečine, tisti, ki smo si na hrbte nabasali še vso karmo generacij, ker pač taki smo ...
Toda ko pojemo, pojemo iz srca, pojemo trenutku, življenju, sebi, nebu, soncu, ko objamemo, objamemo iz srca ... in tam, tam ni prostora za nič drugega kot Ljubezen ...
Po Njej pa od nekdaj hrepenimo vsi ...
Bodimo prijazni, prijaznejši ... stopimo ven iz obsodb, poiščimo dragocenosti življenja in tja usmerimo pozornost, pa bo takoj lepše, verjemite ... konec koncev si ta planet delimo v vsemi ljudmi, ki so zdaj tu. Veže nas Usoda človeštva.
Namesto, da kritiziramo, obsojamo, kaj vse so nam naredili, se lahko v isti sapi obrnemo na drugo stran bivanja in se vprašamo:
"Kaj lahko jaz danes naredim, da bo svet lepši?"
Začuda Duša že ve ... in v istem trenutku bo poslala Navdih, kako in kaj lahko narediš. ?
Ona to zna.
Želim vam prečudovit dan