Novice Svet24

»Moje življenje je bilo dolgo življenje povprečne ženske: kot žena in mama dveh otrok, sin je že odrasel, hči pa je na pragu najstniških let, sem si izpolnila del svojih sanj, družbo pa nam dela še buldoginja Ella. Čeprav je bilo včasih težko, sploh v večni bitki za preživetje, sem znala najti trenutke lepote, miru in izpolnjenosti,« pove Alenka, ki je po poklicu gimnazijska maturantka. Dolga leta je opravljala dela, tesno povezana z zdravjem in skrbjo za druge. Zaposlena je bila v proizvodnji linij za transfuzijo in dializo, po rojstvu hčerke pa je opravljala priložnostno pomoč pri hišnih opravilih, opravila je še nacionalno poklicno kvalifikacijo za poklic bolničarke ter postala socialna oskrbovalka na domu.
»Zavoljo težkega preživetja in družinske obremenjenosti sem na stranski tir postavila svojo pravo poklicanost – umetnost. Že v zgodnji mladosti sem namreč začela pisati poezijo in kratke zgodbe, navdih so mi bili ljubezen, glasba in hrepenenje po potovanju v Skandinavijo,« pripoveduje Alenka, ki pa jo je povsem presunila diagnoza rak. »Dovolj je bil en sam pogled v ogledalo, ki je razkril že vidno luknjico v levi dojki. Prvi dnevi po diagnozi so bili eno samo morje solz, a prva rešilna bilka je zame rasla ravno v besedni umetnosti: začela sem pisati dnevnik, ga pisala skozi mesece agresivnega zdravljenja in v njem opisovala lepe in pozitivne trenutke svojega boja,« se spominja. Ko pa je na počitnicah v Prekmurju na eni izmed sejemskih stojnic videla še nekaj prekrasnih kosov nakita ustvarjalk iz polimerne mase, je s tem želela poskusiti tudi sama. Ugotovila je, da sta ji magični svet barv in vzorcev blizu, začela je ustvarjati nakit tudi iz drugih materialov: lesenih in steklenih perlic, školjk, kamenčkov, umetnih biserov.

Umetnost ji je pomagala v težkih trenutkih
»Med zdravljenjem s kemoterapijo me je močno ohranjalo prav ustvarjanje nakita, bilo mi je kot meditacija, med katero sem pozabila na bolečino in slabost, končani izdelki pa so mi dajali tisti čudoviti občutek ženske esence, lepote, ki sem ga pravzaprav pogrešala, že odkar sem se podala na svojo trnovo življenjsko pot. Lahko bi rekla, da mi je bolezen odprla oči in me pravzaprav naučila pomembno lekcijo,« pravi. Leta 2018 je bil njen rak premagan tudi uradno, ustvarjanje pa je ostalo. Alenkin nakit danes navdihuje predvsem narava, njeni zvoki, barve, vzorci. Najboljši kosi nastanejo ravno iz materialov, ki so naravi blizu, in iz čistega navdiha – je pa seveda vedno pripravljena po naročilu izdelati tudi kakšen bolj trendovski kos. Ideje vedno prihajajo sproti, spontano. Večkrat si jih tudi zapomni ali nariše, saj je v njenem domu malo prostora in ni možnosti, da bi lahko ustvarjala kadar koli.
»V izborjenem drugem polčasu svojega življenja nikakor ne nameravam počivati na lovorikah. Čeprav imam priznan status invalida, sem poleg ustvarjanja prostovoljno aktivna tudi kot administratorka na družabnih omrežjih (Slovensko-švedsko društvo), urejam lastno stran na družbenem omrežju in pomagam drugim avtorjem kot lektorica pesmi in pravljic za otroke. Na prihodnost gledam skozi svetla očala, poleg uspešne prodaje svojega nakita v nekaj letih načrtujem še izdajo pravljice Ondinin boj, ki je nastala kot odgovor na moj strah pred izgubo las po prvi kemoterapiji in ki bo v veliko pomoč tudi drugim mladim bolnicam, ki gredo in bodo šle skozi enako situacijo. Enkrat v prihodnosti pa bi si rada uresničila tudi sanje po večjem domu, želim si svoje založbe, prek katere bom izdala še svoja preostala dela in pomagala tudi drugim dobrim, a spregledanim umetnikom do prvenca, in potem sledi še tako dolgo pričakovana in želena pot na sever Evrope. Sicer zveni veličastno – a za žensko, ki je raku rekla ne in ga brcnila v zadnjo plat, je meja le nebo!« veselo sklene Alenka.