Novice Svet24

»Res je poseben izziv, ko se ti z danes na jutri življenje povsem spremeni. Meni se je tistega dne leta 2004, ko mi je v tenisu končno vse steklo, ko se nisem več obremenjevala z denarjem, ko sem končno začela uživati v igri in prišla med trideset najboljših tenisačic na svetu, v trenutku vse sesulo. V nesreči sem imela poškodovan obraz, po njej sem imela migrene, nisem čutila obraza … Bolečine so bile peklenske. Kmalu je sledila še operacija, ki mi je malo olajšala vse skupaj, a ni bilo več kot prej. Še zdaj se ne morem z glavo popolnoma obrniti nazaj, vendar sem se prilagodila, se za silo naučila živeti z novim stanjem. Ne glede na to, da sem se na začetku mučila, da bi se vrnila v teniško karavano, se mi ni izšlo,« iskreno prizna Tina Pisnik, ki si je vseeno želela ostati v športu, obenem pa je bila jezna na to, kar se ji je zgodilo. »V meni se je nakopičilo toliko čustev, ki so me še dodatno uničevala,« pravi. Dolgo si je poskušala pomagati sama, vendar ni šlo. Zato si je poiskala terapevta. »Pri nas to pred desetletjem še ni bilo tako običajno, zato so se ljudje tudi teže odločali za tovrstno pomoč. Vendar je bilo vredno. Ker se nisem ukvarjala s tem, se je res vse zrušilo name. Vsi vzorci iz podzavesti. Terapevt mi je pomagal iz labirinta negativnih misli in velikanske črne luknje. Počasi sem se rešila svojih demonov, postala močnejša in šla lahko naprej. Ugotovila sem, da se je treba s tem ukvarjati sproti, dnevno, čistiti in ne biti v zanikanju. Žal svojim demonom ne moreš ubežati, temveč se je treba z njimi soočiti pod strokovnim nadzorom, jih objeti in tako se umirijo. Meni se je počasi začelo premikati in se sestavljati. Zdaj sproti poskušam urejati stvari in ne čakam, da se nakopičijo, sploh pa ne preveč.«

Na drugo stran Atlantika
»Kar zadeva tenis, sem najprej v Sloveniji poskusila vse. Bila sem profesionalna trenerka na profesionalnem turu, kapetanka, selektorica, vse sem dala skozi. Zato sem si želela videti še, kaj se dogaja v teniškem svetu onkraj meja Slovenije. In ko je iz enega večjih klubov v Chicagu prišla ponudba, nisem dolgo omahovala,« pove. Na drugo stran Atlantika je šla praktično z dvema kovčkoma. »Kar nekaj let mi je vzelo urejanje vseh potrebnih dokumentov. Ko prideš v Ameriko, te obravnavajo, kot da si prišel k njim krast. Nimaš nobene zgodovine, moraš pridobiti zaupanje. Za vsako stvar, ki sem jo želela kupiti, sem morala najti nekoga, ki je podpisal in jamčil zame. Za stanovanje je podpisal moj delodajalec, avto sem kupila od ljudi, ki so garantirali zame. Sčasoma sem si zgradila boniteto. V Ameriki je hecno, da več kreditov kot vzameš, bolje kotiraš na lestvici. Seveda pa jih je treba redno plačevati. Čez lužo sem prišla z vizumom, sledila je triletna bitka za zeleno karto. Bilo je veliko sivih las in neprespanih noči. Nihče ti ne zna nič svetovati, saj se zakoni in pravila spreminjajo iz dneva v dan. Glede na to, koliko si aktiven, koliko vztrajen in prodoren, tako hitro se ti bo premikalo in urejalo življenje,« pravi Tina, ki ji je hitro steklo v poslu. Od prej je imela dobra priporočila, ni dvomila o svojem znanju in kakovosti. »Če si priden, se da živeti, nekaj narediti in ustvariti. Meni je šlo tako dobro, da sem pred enim letom ustanovila svoje podjetje, delam zase in vodim svoj program. Prej sem veliko hodila po turnirjih, potovala z igralci in si ustvarjala ime. Zdaj me iščejo drugi in povprašujejo po mojih storitvah, vendar še nočem zaposlovati, saj sem zelo zahtevna,« se pohvali in prizna, da zdaj živi svoje sanje.

Njeno ameriško življenje
Tina pove, da je ameriški vsakdanjik odvisen od tega, kaj počneš. Nekateri imajo milijone, drugi pa garajo cele dneve. Chicago je mesto, kjer se res veliko dela. Ljudje običajno po 12 ali 13 ur na dan, pet ali šest dni na teden. »Dela se veliko več kot v Sloveniji, konci tedna pa so namenjeni temu, da si z družino. Za otroke večinoma skrbijo varuške. Na prvi pogled je življenje videti sanjsko, vendar je treba pogledati, kaj je zares v ozadju. V Chicagu ljudje konce tedna preživljajo aktivno ob jezeru, če pa želiš kam v naravo ali hribe, se je treba z avtom peljati tri ali štiri ure proč,« pove Tina, ki se vsega tega ne bi šla brez podpore svojih najbližjih, predvsem partnerice Maje. »Skupaj sva že deset let. Poročili sva se leta 2015, po moji nesreči. Ona je moja opora, sorodna duša, oseba, ki me razume in me podpira. Sicer o svoji zasebnosti ne govorim, nočem se izpostavljati, sem bolj zaprte sorte, a naj bo tokrat. Že pred časom sem prišla do tega, da sem, kar sem, pristna in iskrena sama s seboj. Najini domači so lepo sprejeli najino zvezo. Moji so Majo sprejeli kot še eno hčerko, enako je bilo z njenimi. Najini starši se družijo v Sloveniji, za praznike oboji pridejo v Ameriko. Glede istospolne ljubezni pa so v Ameriki veliko pred Slovenijo. Nisva imeli nobenih slabih izkušenj, povsod sva lepo sprejeti,« je zadovoljna Tina, ki pove, da v Chicagu živita še z dvema kužkoma. Družbo jima delata labradorca Sam in Ash. Skupaj so velika družina. »Brez Maje ne bi zvozila. Ona je tista nežna, a vztrajna podpora, romantična, mehka, obenem pa izjemno sposobna. V meni je prebudila nežnejšo plat. Zdaj grem včasih celo na manikiro. Ona skrbi za vodenje mojega podjetja, računovodstvo, administracijo. Najbolj pa jo razveselim, ko si vzamem prost dan. Dosti sva v naravi, greva na kakšno masažo ali s kužkoma v naravo. Nedavno je bilo nepozabno, ko sva šli iz Chicaga na Florido z avtom, pa po sloviti Route 66, pa na dopust v Kostariko, Mehiko …« pove Tina, ki jo v kratkem čaka še ena selitev. Zdaj pakira, da se bosta z Majo preselili na Florido, kjer bo nadaljevala uspešno trenersko kariero.