V svojem pripovedovanju je potencirala energije preteklosti. Kar je seveda škoda, če te preteklost bremeni in žalost pahne v še večje razočaranje.
Zakaj potem potrjevati dejstvo, da te je nekaj razočaralo? Razumem, da se mora človek tu in tam izpovedati, kaj hudega se mu je zgodilo. Se mi pa zdi popolna izguba časa in dragocene življenjske energije, če nenehno potrjujemo težko preteklost in smo ujeti v njej. Tako ali tako ne moremo nič spremeniti za nazaj.
SMO, KAR ČUTIMO
Doživeli smo bolečino, žalost, razočaranje … imamo brazgotino. V redu, to je dejstvo. Vendar če bomo nenehno brodili po loncu preteklosti, si bomo skuhali enako ali še bolj neokusno juho. Pustimo to, pojdimo dalje. Če vas preteklost bremeni, je ne razlagajte vsakomur, ki ima pet minut časa, da vas posluša in vam potem odvrne: »Joj, ti si pa res ubogi/uboga!« Res to potrebujete? Da vam drugi potrjujejo in se to bolj in bolj gosti v vašem življenju ter uresničuje na vsakem koraku?
Kaj pa, če bi raje sprejeli dejstvo, da smo kreatorji. Predvsem popolnoma kreiramo in izbiramo svoje misli, ki nas vodijo v neko počutje, in potem to počutje vibriramo v okolico, ki nam v skladu s tem dostavi, kar pač čutimo, vibriramo. Zato ne uresničimo, kar govorimo, ampak kar čutimo, kakršna je energija za izgovorjenimi besedami.
To poudarjam vedno znova in znova in verjetno še bom, saj je smiselno, da se tega večkrat spomnimo in ponotranjimo.
REŠITEV JE V NAS
Razočaranje nad duhovnostjo marsikdo doživi, ko si najde »duhovnega guruja, ki govori nekaj, živi pa čisto drugače«. Ja, to bi tudi mene zmotilo, čeprav na primer duhovnik, ki nikoli ni imel družine in ni bil poročen, lahko predava in poučuje, kako morata zakonca živeti in vzgajati otroke. To je splošno sprejemljivo.
Razumete? Ni problem, da gospod župnik razlaga, saj imajo dobre nauke (nekateri ja, nekateri ne, za nekoga ja, za drugega ne), in ni treba vse duhovnosti spljuvati ter metati vsega in vsakogar v isti koš. Razočaranje pride zato, ker smo nekaj pričakovali. Rešitelja zunaj sebe. Pa pravi ta ista duhovnost, da ga ni tam zunaj. Kar lepo v nas je. S tem pa je delo (na sebi) …
SAMI IMAMO IZBIRO
Razočaranje vedno pride, ko imamo pred seboj veliko stekleno skledo, ki se imenuje Pričakovanje. In ta skleda pade na tla, se razbije in naša pričakovanja so – fuč. In so nas razočarali. Celo to! Drugi so nas!
Ah, dajte, no! Sami se razočaramo. Sami izberemo občutek, reakcijo na to, da se je skleda razbila. Sami! Torej še eno »opozorilo«, kje in kako delati na sebi, da bo manj razočaranj. Morda nekoga razbita skleda ni ganila, nekdo pa je izjemno razočaran. Spomnim se profesorja s fakultete in »aha« momenta, ki mi ga je povzročil, ko je razlagal: »Drugi vas ne razočarajo, vas ne razjezijo, vas ne razveselijo. Sami se razjezite, razveselite … Sami imate izbiro, kako boste reagirali!«
Nisem takoj dojela, ves dan sem razmišljala o tem. Pa kako se sama razjezim, če mi je pa on naredil/rekel to? Potem mi je le kapnilo. Kako lepo smo naučeni dajati moč v tuje roke.
»On me je razjezil!« Hja, vem, da se dogajajo hude stvari, saj živim tu. Nisem sanjač in »bluzer«. In nimam največje travme, katero barvo torbice izbrati. Me je življenje preizkušalo s kakšnim večjim polenom pod noge in iz svojih lastnih izkušenj vem, da mene NE razjezi nekdo tam zunaj. Jaz sama odreagiram in se jezim ali veselim – ob nekem dogodku. Lahko bi bila tudi večji flegmatik in bi ob vsakem dejanju nekoga drugega odreagirala: »Raaavnooo mi je!«
Moram se pohvaliti, da sem na tem že precej naredila in sem velikokrat bližje temu – ne da mi je vseeno, le ne iztiri in razjezi me, kot me je nekoč, ampak lažje sprejmem, nevtraliziram, včasih se celo nasmejim, kdaj pa se še jezim in me še pograbi razočaranje, ampak sprejmem to kot lekcije – kaj mi hoče situacija povedati, da mi je dvignilo pritisk?
ČUTENJE V SRCU
Super bi bilo, če bi se ljudje poglobili vase in spoznali, da te duhovnost ne more razočarati. Duhovnost je v tebi. In noben »duhovni guru«, ki dejansko dela, kar živi, in živi, kar dela/govori, pa tudi tisti, ki se gredo poučevanje duhovnosti, živijo pa čisto mimo, in vsi vmes vas ne bodo odrešili, ker ste se zatekli k njim po pomoč. Lahko vam pokažejo pot, ampak spremembe morate narediti sami.
Če ste še vedno tako radi v vlogi žrtve, se niste premaknili. Ker krivca iščete zunaj. Med drugim tudi duhovnost. Duhovnost ni nič kriva.
Konec koncev, kaj sploh je duhovnost? Veste, kaj – to, da greste poleti zjutraj ob svitu na njivo bosi, poslušate ptičke, ki se prebujajo, čutite jutranjo roso, prijetne prve sončne žarke in okopavate svoj krompir. To je recimo tudi duhovnost – v materialnem svetu. Seveda, če jo hočete videti, doživeti, začutiti v srcu. In ta v vašem srcu vas ne bo nikoli razočarala.
Ko iščemo odgovore zunaj sebe, smo poraženci že vnaprej. Vsi odgovori se namreč skrivajo v nas.
