Novice Svet24

»Moje letošnje poletje ne bo preveč delovno. Če bo vse po sreči, bomo šli na morje. Sicer pa sem že tako vajena, da ne glede na to, da sem na dopustu, skoraj vsak dan malo pogledam sporočila in se dogovorim za kakšen posel. Tako združim prijetno s koristnim in bolj mirno zajadram v jesen,« pravi Saša Einsiedler. Nekako tako se je začelo tudi njeno lansko poletje, potem pa …

Nedolžen padec
»Nekega jutra lani sredi avgusta, ko so otroci še spali, sva se z Andrejem odločila, da greva s kolesi na izlet. Pihal je veter, razmišljala sem, ali naj si nadenem čelado ali klobuk. Odločila sem se za slednjega. Po nekaj sto metrih je na klančku zapihala burja in mi dvignila klobuk. Prijela sem ga z eno roko, v tistem trenutku pa me je na asfaltu spodneslo. Na polno sem padla naravnost na brado. Andrej me je odpeljal na urgenco, kjer so mi brado zašili, hkrati pa mi je zdravnik namignil, naj doma odidem na ORL-pregled. Predvidevala sem, da sem si pri padcu poškodovala mandlje, saj ko sem pozneje gledala v grlo, sem videla, da je mandelj videti drugačen. Prepričana sem bila, da sem si ga strgala. Prav nič nisem čutila, da bi utegnilo biti kaj narobe,« začne svojo pripoved Saša, ki si je tudi zlomila rebro in je preostanek dopusta preležala. Ob tem je imela dovolj časa za premišljevanje. Spraševala se je, kaj ji sporoča ta padec. »Zdelo se mi je, da je odgovor v tem, da naj se vendarle malo ustavim. Ko smo prišli z dopusta, sem poklicala zdravnika in ga prosila za napotnico. Predvidevala sem, da bom datum za pregled dobila čez tri mesece. Pa so mi dejali, gospa, pridite kar danes. Mlad, prijazen in prijeten zdravnik mi je gledal v grlo. Vprašal me je, ali sem med padcem imela v ustih liziko. Zdelo se mi je smešno, saj lizik ne jem. Rekel je: 'Dobro, potem bomo vzeli delček mandlja, da bomo videli, kaj je.' Čez teden dni sem dobila klic z neznane številke. Na drugi strani je bil zdravnik, ki mi je jemal bris. Rekel je: 'Gospa Einsiedler, dobili smo izvide, gre za ploščatocelični karcinom.'«

Diagnoza, da te kap!
»Seveda nisem mogla verjeti svojim ušesom. Rak! Ni možnosti! Verjetno je pomota! Usedla sem se v avto in se odpeljala na kliniko, kjer me je sprejel isti zdravnik in mi povedal, da je tkivo, ki so ga vzeli, maligno in da moram na preglede, ki bodo pokazali, kje vse se je rak že razlezel. Najprej sem povedala Andreju in takoj začutila njegovo podporo. Vozil me je na preglede in v enem tednu sem imela vse izvide. Sledil je konzilij, na katerem so ugotovili, da se je rak razširil na nekaj bezgavk, da pa imam dobre možnosti za ozdravitev. Prvega septembra sem se začela zdraviti. Imela sem 35 obsevanj, predpisali so mi tudi kemoterapijo, a sem šla samo na eno, nato pa sem se odločila, da nanjo ne bom šla več, ker sem jo res težko prenašala. Verjela sem v to, da bodo obsevanja zadostovala,« pravi Saša, ki je med zdravljenjem z uradno medicino svoje telo podpirala tudi z alternativo. Po dvajsetih obsevanjih je začela čutiti posledice. Težko je požirala in govorila, sililo jo je na bruhanje, pojavile so se otekline. Ker je vedela, da mora kljub vsemu jesti, je začela sočiti zelenjavo, iz prehrane pa je že prej izločila mleko in mlečne izdelke, gluten in večino mesa. Za nekaj časa se je odločila jesti bolj vegansko, le na koncu zdravljenja je pojedla kakšne ribe. Spoznala je, da je vredna tega, da vsako jutro soči zelenjavo, četudi ji to vzame 45 minut časa. Zato protokol sočenja ohranja še zdaj. Hkrati s prehrano je uporabljala tudi izdelke iz konoplje in kopico prehranskih dodatkov. Pomagal pa ji je tudi zdravilec Good Healer Tomaž.

Bolezen ob pravem času
Saša še vedno čuti posledice obsevanja: suha usta, zaradi katerih teže kot včasih dolgo govori. Verjame, da bo nekoč boljše, četudi nima več vseh žlez slinavk, ki so jih skurili. »Svojemu zdravljenju nikoli nisem rekla boj, temveč izkušnja, imenovala sem ga tudi čiščenje. Simbolno je, da se je rak pojavil ravno v grlu. Vzela sem ga kot sklepno dejanje nekega obdobja mojega življenja. Tista stara Saša je skurjena. Sežgano je vse, kar me je omejevalo, da skozi besede nisem izrazila svojih čustev in jih povedala. Velikokrat sem pogoltnila žalost, solze, nisem izrekla, kar me boli, vedno z namenom, da se bomo imeli radi, da se ne bomo prepirali, da bo mir v hiši. Ta izziv sem doživela kot katarzično čiščenje. Čutim, kot da sem zdaj vstopila v novo poglavje svojega življenja. Najbolj milostno je bilo spoznanje, koliko ljudi imam ob sebi, ki me imajo neskončno radi, me podpirajo in mi želijo dobro. Od mojega brata z družino, otrok, mame in očeta, ki sta mi stala ob strani tudi finančno, ker je bilo moje nadomestilo za bolniško odsotnost premajhno, da bi preživela družino, do mojega ljubega Andreja, ki mi je ves čas stal ob strani in pomagal na vse mogoče načine. To je v meni dnevno budilo tako lepa čustva, da sem kljub bolečinam v grlu vsak dan čutila več hvaležnosti. Niti za trenutek nisem podvomila o tem, da se ne bi pozdravila.«

Vračanje v vsakdanjost
Petintrideset obsevanj je trajalo slaba dva meseca. Nato je bila nekaj časa na bolniškem dopustu, zdaj bo zaradi omejitve govora do konca poletja delala po štiri ure. »Zdaj se počutim odlično. Je pa res, da me včasih potegne v staro kolesje, da bi delala preveč. Telo me zelo hitro opomni, da je bilo dovolj garanja v mojem življenju, zato zdaj delam več individualnih coachingov. Presrečna sem, da lahko s svojim znanjem pomagam ljudem hitreje spreminjati neprijetne stvari v prijetne. Vesela sem, ko vidim, kako kisikova komora pomaga, da so ljudje manj pod stresom, bolj zdravi, se bolje počutijo. Z užitkom gledam svoj nov rastlinjak in visoke grede. Osrečuje me, ko si pripravim veliko skledo domače solate. Hvaležna sem, da imam možnost izbirati zdrave stvari za svoje telo,« pravi Saša, ki ima tudi novo pričesko. »S spremembo načina prehranjevanja sem se odločila, da je dovolj kemije tudi na moji glavi, in se nehala barvati. Uporabljam naravno kano, kupujem tudi vsa ekološka čistila in kozmetiko,« še doda.
Pravi, da je izziv rak prišel ravno ob pravem času zanjo. Če bi se ji to zgodilo nekaj let prej, bi bilo bistveno teže. »Zdaj sem imela ob sebi ljudi, ki so mi stali ob strani, opremljena sem z vsemi znanji, ki jih potrebujem, v meni je veliko vsega, kar želim dati ljudem in jim pomagati,« pravi Saša, ki na začetku ni želela, da bi javnost vedela za njeno bolezen, nato pa ji je postajalo čedalje bolj vseeno. »To izkušnjo sem želela predelati malo bolj intimno, brez medijev. Zdaj nimam težav govoriti o tem. Morda bo moja izkušnja komu pomagala. Čeprav sem vedno govorila, da rak ni izkušnja, ki bi jo jaz morala imeti, kajti imela sta ga oba moja starša, sva se vseeno srečala. Pa še en dober nasvet za vse tiste, ki se spoprijemate s to boleznijo: nikoli več ne recite moj rak, moja bolezen, kajti ko um sliši, da je nekaj mojega, se od tega ne želi ločiti. Zato zelo pazim, da nikdar ne uporabljam besede moja bolezen, ker ni moja.«