Posebno mesto v naravi že od nekdaj pripada vodi, ki ima veliko večjo vlogo kot le jasno znano – da je vir življenja.
Eden največjih poznavalcev vode ter njenega vpliva na človeka in obratno – vpliva ljudi na vodo, pokojni psevdolog Japonec Masuro Emoto, je prvi javno izrazil domnevo, da človeška zavest vpliva na molekularno strukturo vode. Njegova domneva se je z leti razvijala, hipoteze, da bi voda lahko reagirala na pozitivne misli in besede ter da je onesnaženo vodo mogoče očistiti z molitvijo in pozitivno vizualizacijo, pa so dobivale vse več dokazov in privržencev.
Po njegovi smrti leta 2014 so raziskave v smeri, ki jo je zakoličil, izgubile večino zagona, je pa pred dnevi na plan prišel zapis, v katerem znanstvenik opisuje svoja prva srečanja z vodo v svoji izvorni obliki – z dežjem.
V nasprotju z njegovimi strokovnimi zapisi je slednji razumljiv vsakomur in verjetno ga ni, ki se ob njem ne bi zamislil in se vprašal: kdo je v resnici voda? Predvsem pa: zakaj se vsi ne zdravimo kar z dežjem?
No, zadnje besede letijo na nas Slovence. Naš dež je namreč še dovolj čist, da si ga lahko privoščimo, marsikje po svetu pa je tako kisel, da ljudi zastruplja in ne zdravi.
MASURO PRIPOVEDUJE
»Največje lekcije sem se naučil kot otrok na azijskem podeželju – in ta je: pomembnost vode.
Poleti je temperatura v hiši dosegla okoli 42 stopinj Celzija, zunaj pa je bilo še bolj vroče. Toda najbolj zastrašujoč izziv je bil pomanjkanje vode, saj smo bili prisiljeni živeti od deževnice, ki se je zbirala na tleh. Pa še te je bilo malo, na presuhih tleh je hitro odtekala, zato so tudi drevesa izgubljala liste in žejne ptice so kakšno pesmico začivkale kvečjemu zgodaj zjutraj ter pred sončnim zahodom.
Z veseljem smo pričakovali monsune, saj je njihova voda drastično spremenila pusto pokrajino v spekter slastne zelene barve. Ptice so se spremenile v svoje najboljše odtenke in zapele svoje najlepše melodije, da bi pritegnile partnerje, buhtelo je cvetje, metulji so lovili drug drugega in kačji pastirji so živahno preletavali svež zrak. Deževje je spremenilo celotno vibracijo podeželja, saj je vsak element prešel iz načina preživetja v način rasti in razmnoževanja, saj se je vse počutilo pozitivno.
Ker smo bili otroci, je bilo samoumevno, da smo takoj stekli med prve dežne kaplje in takoj užili vlažnost, ki nas je ozdravila vročine, ki nas je žgala.
Otrokom se nam niti sanjalo ni, da so nekateri zdravilci že takrat priporočali uporabo deževnice za zdravljenje raka. Mi smo samo intuitivno čutili, da nas zdravi, in želeli smo vpiti vso njeno dobroto.
Za zbiranje deževnice so starejši, a tudi zdravilci, pogosto prosili otroke. Z največjim veseljem smo jim polnili bakrene posode, za tiste manj premožne pa glinene lonce. Pomembno pa je bilo, da se voda zbere, preden pade na tla. Naučili so nas, da tudi deževne kaplje z vseh dreves niso dobre, in nas vpeljali v prepoznavanje rastlin, pod katerimi smo deževnico lahko lovili. Deževnica, ki se dotakne listov določenih dreves, je še bolj zdravilna od tiste, ki pade direktno na človeka.
Tudi občutek izpolnjenosti, ko smo pili deževnico ali ko nas je povsem premočila, je bil izjemen, komaj opisljiv z besedami. Moč 'surove vode z neba' je res božanska. Pomirjujoči zvoki deževnice tudi opirajo srčno čakro – tega otroci nismo vedeli, smo pa intuitivno čutili.«
