Novice Svet24

Meditacija, samorazvoj in številni drugi postopki, ki se izvajajo na ta dan, blagodejno vplivajo na človeško življenje.
Solsticij je čas sprememb, čiščenja in novih začetkov. Starodavna legenda pravi, da se bodo vse želje in misli v tem čarobnem obdobju izpolnile, torej simbolizira začetek naslednje faze v človeškem življenju.
Zimski in poletni solsticij sta tako v starih kulturah veljala za najsvetlejša dneva v letu, dneva novega začetka, ko smo opustili staro in odprli prostor za novo. Nekoč so ljudje častili naravo in praznovali dan solsticija kot dan ognja, dan sonca in začetek novega cikla ali leta.
Ogenj je intenzivno srečanje z lastnim življenjem. Pri srečanju z ognjem se človek sooči z vrsto vzorcev: notranjih strahov, neodločnosti in šibkosti. Ti vzorci so do takrat nezavedno urejali njegovo življenje.

HOJA PO ŽERJAVICI
Kresovi na poletni solsticij gorijo vsepovsod po svetu, najmočnejše srečanje z ognjem pa je seveda hoja po žerjavici, ki je pogosto organizirana tudi v Sloveniji, v času poletnega solsticija že tradicionalno.
Z zavestno odločitvijo, da se sprehodi po žerjavici, človek razbije negativne vzorce, se osredotoči na uspeh in sledi Resnici. Na fiziološki ravni temu dogodku ustreza ustvarjanje novih živčnih povezav v živčnem sistemu. Po tej izkušnji se človek počuti prečiščenega, spremenjenega, osvobojenega in bližje svoji resnični naravi.
Že od nekdaj so hojo po žerjavici v različnih kulturah izvajali kot način prečiščevanja, srečanja z neizrekljivo resnico. Skozi zabeleženo zgodovino so hojo po žerjavici izvajali šamani, duhovniki in navadni ljudje kot del verskega obreda ali zdravljenja.
Hoje čez žerjavico se udeležijo vse starostne skupine, stari in mladi, moški in ženske, posamezno ali družinsko, ne glede na stopnjo izobrazbe ali delo, ki ga opravljajo … Ogenj ne izbira in ne ločuje.
Osnova hoje po ognju je združiti se z ognjem in postati eno z njim. Ta izkušnja nam pomaga v vsakdanjem življenju, da ko se pred nami pojavi na videz nepremostljiva ovira, nemogoče, vseeno postane mogoče! Ogenj je ekstaza.

POMEMBNA PRIPRAVA
Pred samim ritualom hoje je priprava, ki v človeku ustvari odnos odprtosti, zaupanja, sprejetosti, ljubezni in bližine. Ni nujno, da se človek vnaprej odloči, da bo šel skozi Ogenj. Nihče ni dolžan stopiti na žerjavico. Odločitev, da se predajo ognju, sprejme večina ljudi v zadnjem trenutku, ko v sebi začutijo njen klic. To prostovoljno dejanje ustvarja izjemno koncentracijo psihične energije. Če se torej človek miselno in čustveno osredotoči na močno željo in doseganje cilja med hojo po žerjavici, je lahko njegov cilj v obdobju po hoji zelo hitro dosežen. Izbrani cilj je lahko materialne ali duhovne narave, izboljšanje zdravja ali čustvenih odnosov.

NEIZMERNA MOČ OGNJA
Ogenj je simbol božanske ljubezni. V nasprotju z zemljo, vodo in zrakom je ogenj element, ki ga ni mogoče onesnažiti. Simbolično »zažge« vse, kar je v nas omejujočega.
Po izkušnjah tistih, ki so se na to pot že podali, po prečkanju žerjavice, katere temperatura je od 700 do 800 stopinj, ne boste nikoli več enaki. Soočili se boste s primarnim strahom pred ognjem in lastnimi omejitvami. Prečkanje ognja uniči naše ovire in strahove, odpira povsem novo stopnjo obstoja. Vera je tista, ki lahko vse spremeni. Vera vase, da zmorete nemogoče. Ko prečkate žerjavico, odprete vrata v novo obliko življenja.
Cilj hoje po žerjavici je opustiti stari način razmišljanja in delovanja ter zaživeti novo življenje. Največja naloga ognja je prižgati naš notranji ogenj, ki je zaradi strahov, stresa in življenjskih okoliščin postajal šibkejši; da ozdravimo svoje blokade, omejitve, bolezni in odpremo nove poti v svojem življenju. Naj vam bo to v izziv: »Nemogoče je mogoče.«

PRAKTIČNA IZKUŠNJA
V svoji knjigi Hoja po žerjavici: malo strahu, veliko smeha avtor Dušan Doblanovič - Jimmy med drugim zapiše: »Ljudje so počasi stopali po žerjavici. Kakšnih deset jih je že šlo mimo, ko se je odpravila čez tudi starejša gospa, ki se je sicer le s težavo premikala. V trenutku sem se odločil. Stopil sem naprej. Pred žarečo preprogo sem za trenutek postal in se poklonil ognjeni moči. Potem se je v morje žerjavice pogreznila najprej desna, za njo leva noga. Korak za korakom, mehko in toplo je žerjavica sprejemala moja stopala, moje srce pa se je na stežaj odprlo ognjenemu božanstvu. Pogled na stopalo, ki se pogreza v žerjavico, se mi je za zmeraj vtisnil v spomin. Šel sem čez enkrat, dvakrat … sedemkrat. Nobene opekline, nobene bolečine ... Zakorakal sem na Ognjeno Pot.«