Novice Svet24

Na male zaslone se je vrnil eden najbolj priljubljenih televizijskih voditeljev Mario Galunič. Medtem ko skušajo tekmovalci v njegovi oddaji Joker osvojiti 20.000 evrov, Mario zase pravi, da je precej varčen. »A ne ekstremno, poznam namreč ljudi, ki res težko dajo od sebe kakšen evro. Jaz imam pa obdobja, ko se mi zdi, da denar res mora krožiti. In potem si kupim kaj nepotrebnega in hodim po finih restavracijah.« Če bi sam sedel na vroči stol Jokerja, bi bil najbolj vesel vprašanj s področja literature, geografije in političnega življenja, najbolj izgubljen pa bi bil pri naravoslovju, denimo kemiji in fiziki, denar pa bi zapravil kar doma. »Zdaj, ko se skoraj ne da daleč potovati, bi šel denar najbrž v prenovo stanovanja, v novo kopalnico, kuhinjo. A ker tega denarja ne bom dobil, bom še naprej dajal na stran od plače,« pravi. In ko smo ravno pri denarju … »Seveda je bila najdražja stvar, ki sem si jo kupil, stanovanje, pa avto tudi, a recimo, da to ne šteje. Največ denarja sem zmeraj porabil za potovanja, za kar mi nikoli ni bilo žal, res nikoli. Še najbolj se jezim, ko zapravljam za obleke, ki jih potem čez eno sezono ne nosim več.«
Po adrenalin v tujino
Delo pred kamerami zna izčrpati. »A se znam regenerirati. Vsakodnevni stres preženem s svojim življenjskim slogom. Najti je treba čas, ko služba ni na prvem mestu. Najti je treba ljudi, stvari, ki te ne izčrpavajo. Tega sem se z leti naučil. Včasih je že dovolj, če si doma in te vsi pustijo pri miru,« pravi. Kljub temu da je televizijsko delo po svoje tudi adrenalinsko, pa si voditelj največ adrenalina privošči na njemu ljubih potovanjih. »Doma sem precej miren človek. A ko sem v širnem svetu, poskusim marsikaj. Adrenalin se drži za roko s strahom in nikoli ne bom pozabil na nočno pohajkovanje po Riu de Janeiru v precej čudni četrti, ko je bilo jasno, da je treba zbežati, pa nihče ni vedel, v katero smer. No, smo preživeli,« se spominja. Včasih je rad potoval sam, danes ne več. »In predvsem nikoli ne potujem z agencijami, ker sem rad povsem svoboden. Pa tudi prilagodljiv nisem dovolj za večje skupine. Ravnokar sem bil z avtom v Apuliji, čisto na jugu Italije, bilo je magično. A trenutno prvič po nekaj desetletjih novih načrtov nimam.«
Brez žurov med odraščanjem
Mario je odraščal v Hočah pod Pohorjem s sestro, babico in mamo. »Predvsem so mi vse te ženske mojega življenja dajale samozavest, prosto pot, me podpirale pri mojih pametnih in nespametnih početjih in me zmeraj sprejemale takega, kot sem. Nikoli nisem imel občutka, da bi moral biti drugačen, da bi jim bil všeč.« Čeprav ni odraščal ob lastnem očetu, je imel tudi moški vzor. »Mama je imela novega partnerja, ki sem ga klical ata, in moška figura v naši družini tako ni manjkala,« pravi in doda, da kot otrok nikoli ni delal težav. »Zmeraj sem imel najraje šolo in knjige. Kaj bi si starši lahko želeli boljšega! Spominjam se, da sem bil prezadovoljen, ko smo se iz Hoč preselili v veliko mesto. Maribor je bil v mojih očeh prava metropola. Eden težjih trenutkov pa je morda bil odhod v vojsko, če to še lahko štejem v spomine iz odraščanja.«
Že v mladih letih se je trudil za to, da je bil najboljši učenec in perfekcionist. V tem je bila tudi njegova posebnost, njegova moč. »Ko sem bil rosno mlad, torej med srednjo šolo in fakulteto, sem mislil, da moram biti najboljši in preprosto sem vso energijo posvetil temu. Nobenih počitnic, žurov, neumnosti. In ko sem to dojel, je bilo tako in tako prepozno. Zdaj lahko žuram, kolikor hočem, a to ni isto.« In če ga je kot fantiča fasciniral predvsem cirkus, ga danes navdušujejo druge stvari. »Zdaj bolj občudujem umetnost, gledališče, konkretne ljudi, ki so se dvignili nad povprečje in me uspejo s svojim delom navdušiti ali obogatiti.« In ko ravno omenjava otroke, si je kdaj zaželel svoje? »Tega vprašanja mi pa že dolgo ni nihče zastavil. Morda nekoč stara mama. Odgovor je še vedno enak: o tem nisem nikoli resno razmišljal. Lahko bi vam odgovoril tudi čisto na kratko: ne!«
Estet in redoljub, ki ne mara biti preznojen
Je redoljub. »Doma naredim, kar utegnem, sicer pa marsikaj prepustim tudi komu drugemu.« Veliko mu pomeni tudi estetika. »Rad si kupim kaj lepega oziroma raje nimam, če mi stvar ni všeč. Navdušujejo me umetnost, slike, kakšen kip, lepo oblikovan izdelek, pohištvo, lep vonj, cvetje. Trenutno izbiram ploščice za kopalnico. Iz tega sem naredil celo znanost. Kako najti nekaj res posebnega, finega, kar mi bo všeč še dolga leta? Ponudba je ogromna, a res lepih reči ni lahko najti. Pogosto je to povezano s ceno, kar je znana stvar.« V njegovem domu tako visi kar nekaj slik in tudi kakšna skulptura se najde. »Sicer pa pazim, da je vsak kos, ki ga imam doma, tja postavljen s premislekom. Ne maram kar odlagati stvari, moje stanovanje res ni skladišče, prej apoteka, kot pravi moja prijateljica,« se nasmeji sogovornik. A vrata svojega doma ljudem ne odpre tako hitro. »Ne hitro, najraje sploh ne. Malo je ljudi, ki lahko pridejo k meni na obisk, a kljub temu dovolj, da se mi zdi, da imam ves čas obiske, ki jih mimogrede obožujem. Rad sem gostitelj.« Kako pa bi ga opisali njegovi prijatelji? »Najbrž bi omenili, da znam biti strog in zahteven, hkrati pa spektakularno zabaven, če se v kakšni družbi res dobro počutim. To se zgodi redko, a ni nemogoče.«
Ceni tudi mir in to, da ga znajo ljudje pustiti pri miru. »Z leti potrebujem seveda več miru kot nekoč, a to ni nič posebnega. Takrat se ukvarjam z vrtom, berem, poslušam glasbo. Ali pa se ukvarjam s kužkom Rudijem.« Šport mu ni blizu, kar pa ne velja tudi za rekreacijo. »Saj migam za silo, hodim na telovadbo, včasih splezam na kak hrib ali zajaham kolo. A nisem športni tip človeka, ki bi bil srečen, ko je preznojen po napornem treningu.«