Postati duševno ozaveščen, medtem ko je telo še vedno ohromljeno in »spi«, je lahko vsekakor grozljiva izkušnja, v en glas pričajo tisti, ki so paralizo spanja doživeli. In po uradnih podatkih ima to izkušnjo kar 50% ljudi.
Med doživetjem spalne paralize ljudje kmalu spoznajo, da se ne morejo niti premikati niti govoriti. Te epizode pogosto spremljajo raznolike in žive halucinacije, pa tudi občutki zadihanosti.
O paralizi spanja so opravili že veliko raziskav.
Doslej je postalo jasno le nekaj dejstev: spalna paraliza nastopi tik pred, med ali po peti fazi spanja, imenovani REM, ki je najbolj aktivna in v kateri človek najbolj intenzivno sanja. Traja od nekaj sekund do dveh minut, v ljudeh pa ne vzbuja le strahu in groze, spalna paraliza v skoraj vseh primerih v človeku sproža tudi paniko.
Znanstveniki so na podlagi svojih izsledkov tudi nekako enotno ustvarili teorijo, da gre za nevrološko stanje. Vendar tisti, ki so to čudno stanje sami izkusili, trdijo, da znanost pojava ni pojasnila pravilno, češ da je doživljanje preveč kompleksno, da bi bilo stanje nevrološko.
Pa si oglejmo oba vidika spalne paralize – tako nevrološkega kot duhovnega.
Nevrološki pojavi
Obstajajo torej znanstvene raziskave, ki kažejo, da je paraliza spanja nevrološka motnja. Na primer, bila naj bi povezana z nevrodegenerativnimi boleznimi, kot je parkinsonova bolezen. Znanstveniki verjamejo, da jim razumevanje kemikalij, ki sodelujejo pri paralizi spanja, lahko pomaga razumeti tudi vlogo psihe pri delovanju posameznika. Raziskovalci so namreč ugotovili, da sta za mišično paralizo med spanjem odgovorni dve možganski kemikaliji – glicin in GABA. Nekatere raziskave pa so pokazale, da se pri približno 80 odstotkih ljudi, ki trpijo zaradi paralize spanja, razvijejo nevrodegenerativne bolezni. Vendar je pomembno opozoriti, da se v telesu dogaja več, kot je mogoče pojasniti s suhoparnimi kliničnimi teorijami o transportu in preoblikovanju različnih kemičnih kombinacij ter izmenjavi energije.
Duhovni pojav
Halucinacije, povezane s paralizo spanja, zelo pogosto povzročijo mračne občutke lebdenja zunaj telesa ali gledanja nase s stropa spalnice. V nekaterih kulturah se takšna zunajtelesna doživetja pripisujejo duši, ki je na enem od svojih astralnih potovanj. In med potjo v druge sfere se duhovni jaz pač sam projicira v alternativno področje obstoja.
V tej razlagi je poudarjeno, da je v bistvu paraliza spanja celo izvrstna odskočna deska, s katere se lahko človek odpelje v astralno projekcijo. Neprijetne občutke tesnobe, strahu in halucinacij pa naj bi povzročal le podzavestni upor uma pred neznanim.
»Če bi ljudje zaupali le v dobro in iz sebe izgnali strah, če bi se mirno prepustili hiperzavestnemu stanju, bi spalna paraliza lahko postala prav prijeten pojav. Ko astralno projiciramo, smo namreč še vedno povezani s svojim fizičnim telesom s srebrno ali zlato vrvico svetlobe, povezano s hipofizo oziroma pinealno žlezo. Torej smo varni,« je razlaga, ki bo morda komu iz nočne more pričarala čudovito izkušnjo.
