Najprej sem mu poslala nekaj vprašanj, počakala na odgovore, ki so me navdihnili za nova vprašanja. In tako še kar nekajkrat. Tako da je na koncu ta od vseh mojih nekaj stotih, morda kar tisočih intervjujev, zagotovo nastajal najdlje časa. In je zato zelo poseben. Tudi oseben. Čeprav Vlado raje pripoveduje o družbi kot o sebi. Ampak v nasprotju s številnimi glasbeniki, ki ostajajo v odgovorih diplomatski, površni, on iskreno deli svoje mnenje. In je zato vedno zanimiv, aktualen, drugačen.
Kako se imate, glede na to, da okoliščine pač niso najbolj običajne? Vaše delo verjetno trpi?
Glede na to, da je za ves svet resnično katastrofalna, se, iskreno rečeno, nimam tako slabo. Sem bolj samotarske sorte in druženja niti pretirano ne pogrešam. Razen žive glasbe, torej koncertov, seveda. Se pa močno zavedam, da se ogromno ljudi trudi in dela za nas, ki smo lahko »samo doma«. Kot večina glasbenikov sem tudi sam ostal brez množice koncertov, in če bo predolgo trajalo, bom še brez podočnjakov.
Vas motijo podočnjaki, glede na to, da jih omenjate? Mislite, da jih ne bi imeli, če bi dovolj spali?
Podočnjaki me ne motijo, že zato ne, ker je bila moja najljubša filmska igralka Anna Magnani, ki je bila po podočnjakih znana. (smeh) So pa verjetno res posledica na tisoče neprespanih muzikantskih noči.
Med glasbeniki, s katerimi sodelujete, je kar nekaj takšnih, ki so že precej v letih … Kako se oni držijo? Vas je skrbelo za njihovo zdravje?
Če mislite na mojega očeta, hvala, je v odlični formi in prav tako pogreša nastope.
Aktivni ste na družbenih medijih, tudi med samoizolacijo ste redno snemali svoje nastope. Kako se vam je zdela ta pobuda?
Vsaka pobuda, ki pomeni solidarnost, sočutje in povezanost med ljudmi, mi je blizu. Štirinajstega marca, ko se je zgodila prva globalna balkonska glasbena akcija in začutila nekakšna solidarnostna povezanosti s svetom, sem na balkon zvlekel ojačevalec in električno kitaro in zaigral prvo pesem. Mislil sem, da bo to vse. Ampak potem se je razvleklo na sedem tednov in odigral sem jih 50.
Kako pa iste zbirali pesmi? Je bil to presek pesmi, ki so vas tako ali drugače zaznamovale?
Na začetku sem nameraval igrati samo pesmi, ki so me zaznamovale v mladosti, komade, ki sem jih nekoč igral v študentskih sobah. Potem pa so me poslušalci prepričali, da sem vključil tudi svoje pesmi.
Zanimivo, kako glasbeniki snemajo – in to po vsem svetu! Ti nastopi pa so seveda brezplačni … Albume že dolgo snemate bolj zaradi prestiža kot zaslužka. Kaj torej odpovedi koncertov pomenijo za preživetje glasbenikov?
Glasbenikom taka mobilizacija v skupno dobro ni tuja, saj tudi v »brezkoronskih časih« naredimo na tisoče dobrodelnih koncertov in torej rešujemo tiste socialne probleme, ki jih država spregleda ali kar preloži na nas. Sicer pa pomenijo odpovedi koncertov za glasbenike pravo katastrofo. Dandanes, ko prodaje CD-jev skoraj ni, ker je glasba na spletu »brezplačna«, kar je svojevrsten paradoks na svetu, kjer se bo kmalu plačevalo še za vodo in zrak, so živi nastopi edini prihodek za glasbenike.
Mislite, da si bo naša glasbena scena opomogla?
Prav gotovo, nastalo je tudi ogromno nove glasbe. Verjetno več, kot bi je, če ne bi bilo virusa. Iz krize bo torej izšla močnejša. Vprašanje pa je, ali bodo preživeli glasbeniki.
Nekateri mislijo, da bi morala biti umetnost tako in tako brezplačni konjiček ... Smo zdaj prišli do te točke?
V 21. stoletju še obstajajo ljudje, ki mislijo, da je pravo delo samo tisto s krampom in lopato. Takim se verjetno zdi, da bi morali umetniki, ki svoje poslanstvo opravljajo s srcem, to početi brezplačno. Pa ne le koncertirati brezplačno, zadnje čase so zelo popularne video čestitke za rojstne dneve, obletnice, odhode v pokoj, prihode kar tako, ki naj bi jih snemali mi, glasbeniki, za neznance. Kaže, da je to trenutno »najizvirnejše« darilo, vsekakor pa je praktično, ker je zastonj.
Se vam zdi, da bo naša država primerno poskrbela za umetnike? Zdi se, da politiki ne razumejo, da je pri svobodnih poklicih priliv dohodkov zelo različen iz meseca v mesec …
Dokler bodo umetniki zanjo strošek, seveda ne. Od tistih politikov, ki ne ločijo med knjigarno in knjižnico, ker verjetno še v nobeni niso bili, česa takega tudi ni pričakovati. V tem koronskem času sta nas umetnost in kultura vse reševali; brez knjig, filmov in glasbe bi težko preživeli, pa vendar se ob tem nihče ni zamislil. Kultura je, kot kaže, zadnji pastorek te vlade.
Tudi javni sektor je pogosto deležen kritike. Nekoč ste delali na TVS, ki je tudi zdaj na udaru. Kako komentirate te napade? Se vam zdi, da bi res lahko bili brez javne televizije?
Pljuvanje po javnem sektorju vsevprek je neproduktivno in škodljivo. Brez javnega sektorja družba preprosto ne bi funkcionirala. Ne le javno zdravstvo in šolstvo, tu so še kulturne, znanstvene in druge inštitucije, ki so temelj razvoja države, predvsem pa niso usmerjene izključno v profit, ki se steka v žepe posameznikov in od česar družba nima nič. Javna Radiotelevizija je eden od temeljev normalne demokratične družbe in dnevnopolitične spremembe ne bi smele vplivati na njeno delovanje. Da ne govorimo o arhivu, ki je temelj zgodovinskega spomina nekega naroda in ga po mojem mnenju preveč zapostavljamo.
So morda tudi kakšne vaše posnetke izbrisali iz televizijskih arhivov? Nekoč se je namreč zelo varčevalo s kasetami …
Mislim, da je na žalost izbrisana Slovenska popevka 1980, na kateri sem zapel Dan neskončnih sanj. In še kakšna oddaja UNICEF, ki sem jih vodil v osemdesetih.
Vas take teme deprimirajo ali so morda celo koristne pri navdihu?
Take teme me včasih res deprimirajo, velikokrat pa tudi spodbudijo. Iz obupa pogosto zraste up in kljubovanje.
To ste dobro povedali … Meni se recimo zdi, da je najbolj pomembno, kako ljudje predelujemo težke situacije - zmagovalci so po mojem tisti, ki sprejmejo poraz, se iz njega nekaj naučijo in gredo v nove zmage. Za tiste, ki se zabubijo v vlogo žrtve, pa so takšne izkušnje primeren izgovor za neuspeh.
Takih, ki vidijo krivce za svoje neuspehe v drugih, drugačnih ljudeh, je vse več. Politiki, ki so preštudirali psihologijo oz. imajo odlične svetovalce, žal to izrabljajo in ljudi, ki se počutijo žrtve, zlahka prepričajo o svoji resnici.
Glede na to, da ste bili med vojno zelo aktivni na humanitarnih koncertih za Bosno, ste se gotovo naposlušali zgodb o tem, kako so ljudje kljub smrtni nevarnosti hodili na koncert, v kino, v gledališča … Umetnost torej je pomembna! Zaradi umetnosti so se tudi med vojno ljudje počutili bolje, niso bili samo žrtve. Mislim, da je zato tudi v karanteni tako pomembna. Ampak zakaj torej država vedno varčuje prav na tem področju?
Glasba oz. umetnost na splošno nas v takih kataklizmičnih časih drži pri zdravi pameti in čistem srcu. Preprečuje, da bi podivjali. Že veliki pokojni kontrabasist Beltinške bande Jožek Kociper je dejal: »Posluh pa düjša je edno pa isto!« Umetniki razmišljajo s svojo glavo, so celo 'svojeglavi', tega pa tisti politiki, ki so polpismeni, seveda ne marajo.
Pa vidite kakšne razlike med politiki ali dajete vse v isti koš?
Seveda niso vsi isti, kot tudi ljudje nismo vsi isti. Politiki so ljudje iz mesa in krvi, naši sosedje, znanci, sovaščani … Žal pa smo ljudje pogosto »pokvarljiva roba«. Dokazano je, da se ljudje »na položaju« spremenijo in le redki zmorejo ohraniti pošteno držo. Na žalost pa ravno politiki, ki govorijo brezkompromisno resnico, težko pridejo daleč. Danes si pri nas najbolj čist, če rečeš, da se s politiko ne ukvarjaš. Zaradi mišljenja, da so vsi isti in da je politika »kurba«, je vse manj res pokončnih, izobraženih in razgledanih ljudi, ki bi se v politiko spustili. In potem se z njo ukvarjajo drugi in ti vse »privatizirajo«, kot kaže, nam bodo še naravo, vodo in zrak.
Pravijo, da so odvetniki za ločitve zdaj hudo iskani. Kako pa je na vaju z Evo vplivala samoizolacija?
Hvala, z ženo sva kar v redu. Pravijo, da je tole zdaj pravi test za zakone. Morda to kar drži. Lahko pa razumem, da se v tako dolgih obdobjih osamitve zaiskri tudi tam, kje so odnosi sicer zgledni.
Mislite, da obstaja idealen partner ali je to stvar odločitve?
Ne vem. O tem pravzaprav niti ne razmišljam.
Številni pravijo, da so v času, ko so bili primorani biti z družino, odnosi postali drugačni. Kakšne spremembe ste doživeli v vaši družini?
Domača scena je kar v redu. (smeh) Zdaj vidimo, kaj vse se da. In česa se ne da. Seveda se kdaj tudi zaiskri, smo pa skupaj preživeli več časa tudi z odraslima otrokoma, za kar sem hvaležen.
Nekoč ste tudi poučevali, ampak domnevam, da so zdaj vaši otroci že samostojni in da niso potrebovali vaše starševske pomoči?
Že kar nekaj časa so samostojni. Sicer pa se v šolanje nikoli nisem prav veliko vpletal. Mislim, da mora biti to otrokova odgovornost.
Kdaj ste bili na svoje otroke najbolj ponosni?
Mah, tega vprašanja ne maram. Otroke imam rad. Vesel sem z njimi, ko jim gre dobro, in trpim z njimi, ko jim ne gre.
Nastopate z očetom. Kaj pa z otroki? Bomo morda tudi tretjo generacijo Kreslinov kdaj slišali na odru?
Otroci igrajo zase. Ajdina je enkrat celo zaigrala flavto z Martinom Krpanom v skladbi Še je čas. Bomo videli, kaj bo prinesel čas, haha.
Pa se vam zdi dobra rešitev, da se otroci šolajo prek spleta?
To je bil zasilni izhod. Ampak šola ni samo učenje, šola je cel splet dejavnikov, ki oblikujejo in bogatijo otrokovo osebnost. Močno upam, da se otrokom to ne bo več zgodilo – ne jeseni ne kadarkoli v prihodnosti. Sploh ker nimajo vsi spleta, svojega računalnika, svoje sobe, skrbnih staršev …
Kako pa gledate na čas korone v primerjavi z drugimi življenjskimi obdobji? Bi rekli, da ste imeli že tudi težje preizkušnje?
Morda je bilo najbolj podobno takrat, ko sem imel klopni meningitis. Tudi takrat sem odpovedal koncerte za nekaj mesecev, se izogibal soncu in ugibal, kako se bo končalo.
Pa ste po zadnji preizkušnji kaj spremenili svoje navade, začeli bolj skrbeti za zdravje?
Niti ne. Malo prej hodim spat, to pa res. Posledično tudi dosti prej vstajam.
Si želite, da bi se svet spremenil? Da ne bi bili več tako potrošniško naravnan, da bi znali bolj ceniti tudi naravo, ki si je zdaj nekoliko opomogla …
… da bi v šolah »deco« namesto podjetništva učili solidarnosti in sočutja. Da bi še obstajalo prišepetavanje. Da vsak delavec, kulturnik in umetnik ne bi bil strošek v glavah omejenih povzpetnikov, ki se prigrebejo v vrhove strank.
Vlado, vas je bilo morda v kakšnem trenutku zdaj strah za svoje življenje, glede na to, da ste v letih, ko je ogroženost zaradi korone večja? Kako pa sploh gledate na smrt? Izgubili ste že veliko bližnjih oseb, katera izguba vas je najbolj prizadela, zaznamovala?
Korona me ni prav močno prestrašila, morda tudi zaradi tega ne, ker sem žrtev lažne utvare, da »se to meni že ne bo zgodilo«. Sicer pa me je pred leti najbolj prizadela smrt najboljšega prijatelja.
Bi rekli, da ste preprost človek? Nimate zvezdniških zahtev, ste preprosti za komunikacijo, ne gledate na status, ko se družite z ljudmi … Pa vendar – ali to že pomeni, da ste res preprosti?
Mislim, da gre za različna razumevanja pojma preprostosti. Mislim, da nisem preveč preprost, sem kar precej kompliciran. Verjetno pa se s tem misli, da človek ni nadut. Sam poskušam gledati ljudi v srce, ne v avtomobile, nazive, položaje, to je vse. V tem smislu verjetno sem preprost.
Pa ste si kdaj privoščili prestižen avto ali kakšen drug statusni simbol?
Statusni simbol zame je bil, da sem imel najnovejši album Jimija Hendrixa ali Dylana. Kaj šele usnjeno jakno!
Pa ste imeli kdaj morda kakšne zvezdniške popadke? Vas je začetna popularnost kaj privzdignila?
Ne da bi se spomnil. Sicer pa, tudi če bi jih imel, jih verjetno ne bi prepoznal kot take. Kdo pa vidi samega sebe? Sicer je v naši družbi, ki tako zelo ne mara izstopajočih ljudi, verjetno težko živeti kot zvezda.
O vas so posneli film, napisali knjigo, omenjeni ste v številnih preglednih delih o slovenski in jugoslovanski glasbeni sceni. Vas to navdaja s ponosom?
Imel bom po čem listati v domu ostarelih.
Bi rekli, da ste danes najboljša verzija sebe?
Ja, to pa zase vsi mislimo, a ne? Da smo ravno zdaj v najboljših letih. A bojim se, da se na neki točki takšno prepričanje konča.
Ali kaj obžalujete?
Kaj pomembnega ne, zagotovo pa bi zdaj kakšno stvar izpeljal drugače.
Pred kratkim ste izdali novi singel z zadnjega albuma Kaj naj ti prinesem, draga, skladbo Life is today (tommorrow never comes). Besedilo govori o zavedanju vsakega posameznega dne. Zelo aktualno v času, ko se zavedamo, da življenje pač ni tako zelo samoumevno, kot se nam je zdelo. To pesem ste napisali že pred epidemijo? Na fotografiji pa stojite pred velikim grafitom, ki pravi Today is life, tommorrow never comes. Kje pa je ta grafit?
Pesem je, seveda, nastala že prej. To, da bi se morali močno zavedati vsakega preživetega dneva, velja itak za vse čase. Pesem je sicer zapeta v slovenščini in prekmurščini, le naslov je angleški, prav zaradi grafita. Ta je napisan na steni zaliva majhne ribiške vasice na Kreti, Matale. V šestdesetih in sedemdesetih letih je bila Matala kultno pribežališče mladih popotnikov z vsega sveta.
Imate za poletje že kakšne načrte?
Počitnice z družino sem načrtoval že pred epidemijo, čisto možno pa je, da jih bom zaradi prestavljenih koncertov malo okrnil. Ne gre za to, da si ne bi upal nastopati, bolj je vprašanje, ali bo to dovoljeno, in to v takih okvirih, da bo koncert sploh smiseln in ekonomsko upravičen.
Se bojite, da jeseni pride drugi val virusa ali verjamete, da bomo do takrat že veselo uživali na koncertih in pozabili to izkušnjo?
Drugi val verjetno bo, tako kot se vsako leto znova pojavi gripa in druga prehladna obolenja, vprašanje je le, kako se bomo na to pripravili. Verjamem, da smo ljudje dobili lekcijo o higieni in preprečevanju, upam pa, da bodo tudi vladni ukrepi humani in smiselni.
Podobna vsebina:
Petra Kerčmar iskrena kot še nikoli - priznala tudi svojo tečnobo
