Naj najprej povem zgodbo. Z njo vas želim spodbuditi, da si ne zatiskate oči. Bolezen je vedno samo opozorilo.
ZGODBA PRIJATELJIČINE MAME
Prijateljičino mamo sem imela rada kot lastno mamo. Pred desetimi leti je zbolela za rakom na maternici. Zanimivo je, da je tudi njena mama umrla zaradi raka na maternici. Program družine. Rak na maternici in na ustju maternice vedno kaže na to, da je ženska ranjena na najbolj intimnem področju. Pogosto je zadaj globoka zamera, jeza na partnerja in podzavestni program, ki ga je »podedovala« od svoje mame. Prijateljičina mama mi je nekoč rekla: »Veš, kako sem vesela, da sem zbolela. Nič več nisem samo po sebi umevna. Mož me spet 'porajta'. Pred boleznijo je bilo vse samo po sebi umevno; povsem normalno je bilo, da sem poskrbela za dom, družino, da sem poskrbela za vse. On je prebral časopis, gledal je šport … zame pa nikdar ni imel ne časa ne volje. Zdaj me spet opazi …«
Prvič je bilo samo opozorilo. Ni bila potrebna kemoterapija, samo operacija.
Počasi sta zdrsnila v stare vzorce, v stare navade, ponovno je prijateljičina mama postala gospodinjski aparat, ki pospravlja, pere, kuha … in bolezen se je ponovila. Drugič je bilo usodno. Nekoč, ko sva bili z njeno hčerko pri njej, je rekla: »Vesta, punci, vidve sta naredili to, česar jaz nisem zmogla.« In kaj sva naredili? Obe sva se postavili zase – sebe sva postavili na prvo mesto – obe sva izstopili iz nesrečnega zakona.
ZGODBA ANITE MOORJANI
Anita Moorjani je imela limfom, ki se ji je razširil po celem telesu in nazadnje je doživela obsmrtno izkušnjo … Ko se je vrnila, se je v nekaj dneh pozdravila, in danes uči ljudi, kako živeti brez strahu.
V knjigi Z roba smrti v pravi jaz pravi o strahu naslednje besede:
»Rak je samo beseda, ki vzbuja strah. Pozabi na to besedo, osredotočiva se raje na uravnovešanje tvojega telesa. Vse bolezni so samo simptomi neravnovesja. Ko je ves tvoj sistem v ravnovesju, nobena bolezen ne more ostati v njem. /.../ Ni minilo dolgo, ko so drugi želeli vedeti, kaj sem toliko časa delala v Indiji in kako sem ozdravela. Ko pa sem jim povedala o svoji ajurvedski rutini, sem bila deležna v glavnem negativnih, na strahu temelječih odzivov. To so bili dobro misleči ljudje, ki jim resnično ni bilo vseeno zame in za moje zdravje, in bili so skeptični glede mojih odločitev, zato so močno vplivali name. Največkrat so menili, da raka ni moč zdraviti tako, in počasi sem čutila, kako so se mi dvomi in bojazni prikradli nazaj v psiho, četudi sem branila svoje stališče.
Ko se zdaj oziram nazaj, menim, da bi morala tedaj, ko se je to začelo dogajati, nazaj v Indijo, da bi si vnovič opomogla. Namesto tega sem začela pravzaprav podlegati vplivom skepticizma.
Poskušala sem razumeti tradicionalno kitajsko medicino (TKM), vendar sem občutila izredno zbeganost, saj je TKM v močnem protislovju z ajurvedo. Pri ajurvedi te spodbujajo k vegetarijanski prehrani, medtem ko TKM zagovarja spodbujanje mesne prehrane, zlasti uživanje svinjine. Po indijskem sistemu so vrste mesa, kakršni sta svinjina in govedina, najslabše, kar sploh lahko uživaš.
Stvari so se še poslabšale, ko sem se v svoji zbeganosti zatekla po pomoč k zahodnjaški naturopatinji. To ni zgolj prispevalo k zmedi, temveč je moje bojazni še povečalo. Od vsake discipline sem dobivala med seboj protislovna sporočila. V zahodnjaških naturopatskih sistemih veljajo za absolutno škodljive sladkor in mlečni izdelki, pravzaprav jih strokovnjaki vidijo kot živila, ki hranijo rastoče rakave celice. Sistemi, ki sem jih raziskovala, trdijo, da sladkor hrani mutirane celice. Po drugi strani pri ajurvedi velja, da so mlečni izdelki obvezni, sladkor in sladka živila pa so neizogibni del uravnotežene prehrane, ki temelji na uravnovešanju vseh različnih okušalnih brbončic.
Tako sem bila glede hrane pod velikanskim stresom in bala sem se uživati že skoraj karkoli. Nisem vedela, kaj je dobro zame in kaj ne, ker je vsak sistem zdravljenja zagovarjal drugačno resnico, vse pa se je med seboj izključevalo. Ta zmeda je le še podžgala moje strahove, ki so me že tako ali tako preplavljali. In ko me je groza vnovič stisnila v svoje kremplje, sem le nemočno opazovala, kako se je moje zdravje naglo slabšalo. /.../ Kmalu sem se znašla zaklenjena v lastno kletko strahu in brezupa.«
ZAUPANJE
»Strah pred smrtjo je izmed vseh strahov najbolj neupravičen, saj ni nobenega tveganja, da bi se poškodoval, ko si mrtev,« je ugotovil tudi Albert Einstein.
Zato zaupajte vase in v življenje. Podpirajo vas vsa bitja svetlobe. Zavedajte se, da se nahajate na točno pravi poti. Zavedajte se, da vas popolnoma nič ne more raniti, poškodovati ali prizadeti. Vaša duša je večna. Ovire so le izkušnje, ki jih potrebujete na svoji poti. Ustvarjeni ste po božanski podobi in zavedajte se, da ste popolni. Bodite v sožitju in povezani s celotnim stvarstvom. Bodite hvaležni za vse, kar imate. Verjemite vase in v svoje božanske sposobnosti.
Podobna vsebina:
