Z mamo smo tesno povezani od samega spočetja. V njenem telesu - kot topli zibelki, se počutimo varni.
Občutimo mamino veselje, zadovoljstvo, včasih tudi njeno žalost, nemir, njene glasove, ko nam pripoveduje zgodbice, čutimo njeno toplo dlan, ki nas boža, šepet njenih ljubečih besed in še in še ...
Hvala, mama
Na današnji dan se še posebej želimo zahvaliti svojim mamam za vse, kar so nam dale v življenju. Za vso ljubezen, razumevanje, oporo … Morda ni bilo vedno tako kot smo želeli, mislili ali potrebovali, pa vendar je mama delovala po svojih najboljših močeh, kot je znala, zmogla v danem trenutku. Čeprav je bila naša mama, nam verjetno ni povedala vsega iz svojega otroštva, kako ga je doživljala, kako težki so bili njeni otroški koraki: je bila bosa, imela premajhne čevlje, je imela toplo ognjišče, je bila ljubljena? Mnogo tega je zaklenila globoko v svojem srcu, s tem pa tudi svoje občutke. Da smo jo včasih doživljali odtujeno, hladno ali pa jezno, nezadovoljno.
Trudila se je biti najboljša mama. Ni ji vedno uspelo, vsaj tako smo mislili, občutili. Ker smo bili preveč zatopljeni v svoje igre, svoje potrebe, smo marsikdaj spregledali žalost v njenih očeh, njeno skrb, ki jo je spretno skrila, da nas ne bi obremenjevala, saj smo bili le otroci. Želela nam je nuditi brezskrbno otroštvo, morda prav zato ker ga sama ni imela. Kolikokrat se nismo strinjali z njenim razmišljanjem, zahtevami, delovanjem, bili užaljeni, prizadeti za mnoge stvari, ker smo hoteli živeti sebe, svoje izkušnje. Nikoli nismo pomislili, da je lahko za vsem tem njena skrb, strah, da nas je hotela zaščititi, obvarovati pred pastmi življenja.
Zatopljeni v svojem odraščanju smo spregledati drobtinice sporočil mame. V vsakem otroštvu so tudi lepi trenutki. Mamin objem, njena toplina, nasmeh je bilo kot zdravilo. Zatekali smo se v njeno naročje, ko nam je bilo težko, ko smo bili žalostni, ko nismo imeli odgovorov na mnoga vprašanja. Z ljubeznijo nas je negovala, ko smo zboleli, nam pomagala pri učenju, poskrbela, da smo imeli tople obroke, bili oprani, zlikani. Hodili na piknike, v gore, se skupaj igrali, preizkušali kuharske veščine, se skupaj veselili praznikov.
Verjamem, da ni bilo pri vseh otrocih enako ali podobno, pri nekaterih več pri drugih manj vsega tega. Nekateri nosite v sebi grenak priokus doživljanja svojega otroštva. Vsak posameznik je svoja zgodba, a če želimo srečen konec v zgodbi svojega življenja, je nujno, da mami odpustimo vse, kar je bilo za nas neprijetno. Tudi sami smo ali pa nekatere boste postale mame in ta vloga je vse prej kot lahka ali preprosta. Zahteva ogromno, a le ko jo izkusimo, razumemo in smo hvaležni za vse in vsak trenutek, ki smo ga preživeli z mamo.
Pismo mami
Morda v razmislek, vam pa toplo priporočam, da si danes vzamete čas in ne glede na to, kakšen odnos imate z mamo, ali ga sploh imate, je še živa ali ne, ji napišite prijazno, ljubeče pismo, v katerem ji izpovejte vse tisto lepo, kar bi si od nje želeli slišati ali doživljati. Samo lepe stvari. V pismu se ji zahvalite za vse lepe trenutke, ni pomembno koliko jih je bilo. Pisma vam ni treba nikomur pošiljati, je za vas, za vaše osvobajanje vseh zamer in odporov, če jih kakorkoli še gojite v odnosu z mamo. Čas je, da prestopite iz teh okvirjev v hvaležnost, da boste tudi same najboljše mame svojim otrokom. HVALA MAMA, RADA TE IMAM!
Tone Pavček - Mama je ena sama
Mama je ena sama, prva radost je mama, prvi spev nina-nana, prva beseda: mama!
Dajmo vse rože mami, dajmo vsa sonca mami,pesem, ki v nas se drami, dajmo, izpojmo mami: naj ne ostane brez mame nihče na širnem svetu, naj žive naše mame, mame- najlepše na svetu!
