Dobra komunikacija je nujno potrebna praktično na vseh področjih v življenju. Je ključ, ki odpre marsikatera vrata, je pot do uspeha, do srečnega odnosa, zadovoljstva, kot tudi do realizacije svojih želja in ciljev.
Veščina komunikacije se prenaša iz roda v rod, s staršev na otroke. Dom je »učilnica« vsega; kako razmišljamo, delujemo, govorimo, se obnašamo.
Zato ni vseeno, kakšen medsebojni odnos imajo starši, saj s tem bistveno prispevajo k vzgoji otrok oziroma vplivajo na kakovost njihovega razvoja.
NAŠA IZBIRA
Kako in zakaj v svoje življenje pritegnemo partnerja, s katerim je sprva vse lepo, a se kasneje izkaže, da je vse drugače, kot smo si želeli ali pričakovali? Pogosto se pravljica o idiličnem odnosu sesuje, kar seveda prinese razočaranje.
A prav vsi, ki jih srečujemo v življenju, imajo svoj namen. Tudi partner. Medsebojno se privlačimo na osnovi čustvenih potreb. Prav v partnerskih odnosih se najbolj sproži podoživljanje vseh nerazrešenih, najglobljih izkušenj in obenem ponuja tudi priložnost, da jih skozi primerno komunikacijo in odnos razrešimo.
V partnerski odnos vstopamo že izoblikovani na osnovi slike lastnega doma, kako so medsebojno delovali starši. Ta slika je okvir, po katerem delujemo naprej. Ko vstopamo v partnerski odnos, se ne zavedamo, da ima nova oseba drugačno sliko družinskega življenja, ki se razlikuje od naše slike doma. Oboji pa imamo tudi boleče vzorce iz otroštva, ki v »tišini« čakajo na zunanji dražljaj. Različna razmišljanja in dojemanja okoliščin dogajanja ustvarjajo medsebojna trenja, občutke nerazumevanja, neupoštevanja, nespoštovanja tega, kar izražamo.
PRAVLJICA POSTANE REALNOST
Na začetku zveze prihaja do minimalnih razhajanj, niso še tako zelo moteča, vendar nas neprijetno vznemirjajo. Sprva jim ne namenjamo pozornosti ali pa jih preslišimo, ker smo pod vtisom čarobne zaljubljenosti. Ker odnos še ni izoblikovan, še ne prihaja do sproženja dražljajev.
Z utrjevanjem in poglabljanjem odnosa in vzpostavljanjem čustvenih vezi pri vsakemu posamezniku pa se začne draženje bolečih ran drug drugega iz otroštva. Pričakovanja, kaj bi moral partner/-ica početi, da bi nas osrečil/-a, dal/-a občutek, da smo ljubljeni, zaželeni, pa se to ne zgodi, je globoko razočaranje. Prihaja lahko do burnih konfliktnih situacij in vse več nesoglasij.
Dražljaji so vse močnejši, posledično zaradi njih nismo sposobni mirne, konstruktivne komunikacije, izražanja sebe. Morda pa tega noče, ne zmore druga oseba. Za svoje počutje krivimo partnerja, ne da bi se zavedali, da je vse to pravzaprav naš notranji boj s samim seboj, z nerazrešenimi bolečinami iz otroštva in da je partner/-ica samo njihov sprožitelj, ne pa krivec.
ODTUJEVANJE
Vzorce drug drugega postavljamo na preizkušnjo. Ker je to boleče in imamo občutek, da se nam dela krivica, smo užaljeni in se lahko pogosto umaknemo v svoj molk, ne komuniciramo in želimo s tem nezavedno prizadeti partnerja. To lahko traja tudi več dni, ne da bi se zavedali, da s takim ravnanjem najbolj prizadenemo sebe. Molk je samo poglabljanje, in ne reševanje težav.
Pogosteje ko se taka nesoglasja dogajajo, bolj se odtujujemo drug od drugega. To ne pomeni, da se morda nimamo radi, vendar ne razumemo drug drugega, kot bi bili na dveh bregovih, prav tako ne znamo izraziti sebe, svojih želja in potreb, morda zaradi strahu biti zavrženi ali zapuščeni. Vse to lahko pripelje v začarani krog in imamo občutek, da je situacija naporna, utrujajoča in nerešljiva.
Za svoje nezadovoljstvo je najlažje kriviti drugega ali pa zbežati iz odnosa. Vedeti je treba, da karkoli nas moti pri partnerju (ali katerikoli drugi osebi) je to samo odsev naših motenj – vzorcev, ki jih nosimo v sebi v podzavesti –, le da pri sebi tega ne zaznamo, ker z njimi nismo v stiku. Zakaj je to pomembno? Motnje, ki jih nosimo v sebi, nas spremljajo na vsakem koraku in se bodo znova aktivirale ob prisotnosti pravega sprožilca. Če bomo zbežali v nov partnerski odnos, ne da bi razrešili motnje, ki so lahko tudi prispevale h konfliktu ali razpadu partnerskega odnosa, bomo lekcijo ponovili z drugo osebo.
To ne pomeni, da moramo ostati v odnosu, pa nismo srečni, zadovoljni, sploh ne, pomeni le, da je nujno predelati svoje moteče vzorce, ki so prav gotovo pripomogli k nesoglasjem v odnosu, da se ne bodo spet aktivirali v novem odnosu. Najprej je treba »pozdraviti« sebe, da lahko zaživimo na novo, drugače. Za dober odnos sta potrebna dva, ki se trudita, da odnos vzdržujeta v harmoniji razumevanja in medsebojnega spoštovanja.
RECEPT, KI DELUJE
Navajam nekaj preprostih napotkov, ki komunikacijo v odnosu zelo izboljšajo.
– Nehajmo kriviti druge za to, kar se nam dogaja ali se ne dogaja, pa bi želeli.
– Poslušajmo in slišimo drug drugega.
– Poskušajmo razumeti, kaj nam partner sporoča.
– Sprejmimo, kar nam drugi sporoča, četudi se s tem ne strinjamo.
– Ne vpadajmo v besedo, ko drugi govori.
– Izražajmo svoje želje, potrebe, saj partner ne more brati naših misli, vendar brez pričakovanj, da se jih izpolni.
– Bodimo prijazni in ljubeči, saj je to tudi odnos do nas samih.
– Kljub neskladjem poskušajmo najti skupno točko v zadovoljstvo obeh.
– Če nekaj govorite, obljubite, to tudi naredite. Edino dejanja štejejo.
Odnos je kot vrtnica. Je lepa, čudovito diši, a ima tudi nekaj trnjev. Če jo pridno zalivamo in ljubeče poskrbimo za vse, kar potrebuje, nas bo razveselila s prelepimi, žametnimi cvetovi, ob katerih bodo trni zanemarljivi.
Morda za konec mojega razmišljanja še kratka, a izjemna in resnična misel Matere Tereze:
»Prijazne besede so lahko kratke in lahkotne, a njihov odmev je neskončen."
