Anita in Marko sta javnosti dobro poznana, saj sta sodelovala pri najbolj priljubljenih in gledanih oddajah, spotih in nastopih. V pogovoru sta med drugim povedala, kateri znani obrazi so hodili v njuno šolo in zakaj sta pri Ladu Bizovičarju takoj vedela, da mu bo v življenju uspelo.
Tri desetletja so dolga doba. Kako so ta leta minila vama?
Marko: V plesu sem že od 14. leta, zadnjih 30 let pa je bilo res divje: ustanovila sva klub, plesno šolo, začela sva tekmovati na profesionalni ravni in plesalce pripeljala v sam svetovni vrh rock 'n' rolla. Z Ladom Bizovičarjem smo pripravili odgovor na Karaoke, ki jih je vodila Deja Mušič – Plesne karaoke smo skoraj spravili na TV Slovenija. Sledile so razne razvedrilne in novoletne TV-oddaje, prve TV-animacije, takrat na Pop TV, Dobro jutro, Raketa pod Kozolcem, Na zdravje, Raketa na Planetu, pa nešteto drugih oddaj, snemanja videospotov s Čuki, Rok’n’Bandom, zmaga s skupino Kingston na MMS-u, zadnja leta spoti z Modrijani in nastopi na Noči Modrijanov. Anita je medtem postala legendarna učiteljica za otroške plesne programe, dobila Jenkovo priznanje, posneli smo več sezon oddaj z Ribičem Pepetom, pričeli snemati še svoje plesne koreografije ...
Anita: Minilo je, kot bi mignil, ampak ostajajo spomini, veliko spominov. Ponosna sem na preteklo delo.
Je bilo že takoj jasno, kako se bo razvijala plesna šola?
Anita: Še preden sem se podala v ples, sem bila tekmovalka in pozneje trenerka v športno-ritmični gimnastiki. Obiskovala sem Srednjo baletno šolo, potem plesala rock 'n' roll in trenirala nove pare. Ko sem se pred 30 leti odločila za izobraževanje za plesnega učitelja, sem bila odločena, da je treba v programu za otroško plesno šolo nekaj spremeniti. Ker sem na Fakulteta za šport pridobila strokovno znanje, je bil moj cilj izboljšati kakovost otroških programov in dati večji poudarek predšolskim otrokom, saj se otroci v rani mladosti največ naučijo. Nakupila sva vse kasete in jih poslušala, iskala pesmice, ki bi bile poučne, zanimive in seveda primerne otrokovi starosti ter na njih sestavila raznovstne koreografije … To počnem še danes.
Predvidevam, da je sodelovanje s Čuki prineslo večjo prepoznavnost ...
Marko: S Čuki smo se spoznali na Vrhniki in takoj je bila med nami kemija, še posebej dobro smo se razumeli z Jožetom in Markom. Naš prvi projekt so bili Krokodilčki.
Anita: Imamo srečo, tako mi kot Čuki, da smo se našli. Vsak je mojster na svojem področju, in ko združimo moči, ustvarimo nepozabno plesno uspešnico, ki jo pleše vsa Slovenija.
Lado Bizovičar je eden najbolj prepoznavnih plesalcev vaše šole. Kako se ga spominjate?
Marko: Na prvo žogo sem ga dojemal kot fanta, ki so ga pritegnila dekleta. Povsem normalno, kajne? A na treningih je takoj pokazal, da je drugačen. Treninge je jemal zelo resno in vedno, ko se je učil česa novega, je najprej potreboval mir, natančno razlago, vendar novih figur na prvem treningu ni nikoli pretirano vadil. Doma si je vzel čas, na naslednjem treningu pa je že znal in vadil s soplesalko toliko časa, da je bilo potem videti popolno. Bil je zagovornik tega, da moraš novo plesno kombinacijo najprej premisliti in umestiti v svojo zgodbo, šele nato pa pokazati trenerjem in z njimi kaj izboljšati …
Anita: Lado je bil na treningih nemiren poba, a ko se je delalo, je delal »na polno« in vedno več ponovitev kot drugi. S številom ponovitev se izboljšuje tehnika, zmanjšujejo se morebitne napake. Tako mu je uspevalo, da je na tekmovanjih blestel tako s plesom kot z akrobatiko. Tudi ko je pred dvema letoma zaplesal v oddaji Zvezde plešejo, bi lahko bil vzor vsem plesnim parom, saj se na treningu ni niti enkrat usedel, imel pa je res veliko ponovitev akrobacij!
Marko: Takoj sem vedel, da iz tega fanta še nekaj bo: ali bo pevec, plesalec, voditelj, organizator, režiser, igralec ... Vse to je počel že pri nas. Nisem se motil.
Kdo je še plesal pri vas?
Anita: V hip hopu je bil Mark iz skupine Game Over, v otroških programih Mirna Reynolds (Foxy Teens), Nina Pušlar je plesala z nami v vrtcu, na družabnih tečajih pa so bili še Marko Vozelj, Igor Ribič (Ribič Pepe), Jernej Tozon, Saška Lendero in njen Miha Hercog, pleše tudi njuna hčerka Aria …
V čem je vaša šola drugačna od drugih?
Anita: To bi lahko povedal nekdo, ki je plesal tudi drugje. Lahko pa povem, kaj je posebnost programov Plesnega mesta: pri nas otrok ne združujemo, ampak imamo vsako starostno stopnjo posebej, torej od drugega do šestega leta, kar pomeni pet različnih programov. Glede na to, da imamo v enem šolskem letu štiri semestre, pomeni, da moramo za celo leto v vseh petih starostnih stopnjah zagotoviti med 130 in 140 koreografij. Vsaka starostna stopnja je težja, koreografije pa daljše in zahtevnejše. Do šestega leta otrok ne želimo usmerjati v določen ples, ampak jim nudimo raznovrstnost, saj je to pogoj, da osvojijo širše plesno znanje, in odlična popotnica za pozneje.
Koliko prvakov je prišlo iz vaše šole?
Marko: Nihče ne vodi razvida, koliko svetovnih, evropskih, državnih in pokalnih prvakov imamo, bilo pa jih je zelo veliko. Vseh rezultatov smo bili veseli, vendar to ni naš prvotni cilj. Naš cilj je, da otroci in odrasli radi prihajajo v naše programe, da tukaj uživajo, da rečejo: »Plesno mesto je moj drugi dom!«
Moram priznati, da sem dolgo časa mislila, da sta zasebno par … Je to pogosta zmota?
Anita: Z Markom sva plesna in poslovna partnerja, ker pa se na prireditvah pogosto pojavljava skupaj, ljudje mislijo, da sva par tudi zasebno. Pravzaprav niti ni pomembno, kaj si mislijo drugi, pomembno je, da to vemo mi. Jaz se dobro razumem z Markovo družino in ženo Romi, ki je takrat, ko sva plesala, skrbela za najino kostumografijo. Marko je na neki način povezan z mojo družino … Glede na to, da sva bila plesni par akrobatskega rock 'n' rolla, sva se naučila sodelovanja in zaupanja, ki sva ga pozneje prenesla v posel.
Je pa veliko parov, ki so par na plesnem parketu in tudi zasebno, kajne?
Marko: Imela sva nekaj parov … Za en par lahko povem: bila sta kot pes in mačka, na treningu sva morala ves čas paziti, da se nista sporekla. No, ko sta nastopala in tekmovala, pa je bilo vse popolno, tudi odlične rezultate sta dosegala. V šali sem enkrat rekel: »Toliko se kregata, da se bosta še poročila!« Minila so leta in čez čas se je rodila ljubezen, danes sta starša dveh otrok ... Če imata dva nekaj res rada, v našem primeru je to ples, se lahko med njima zgodi tudi ljubezen …
Sta se vidva plesa že kaj naveličala?
Marko: Za zdaj še ni prišlo do tega, da bi vstal iz postelje in ne bi najprej pomislil na ples, plesalce, Plesno mesto. Včasih mi ustreza nekaj dni počitka, a ne mine niti pol dneva, da ne bi vzel v roke vsaj lista papirja in pisal gor zamisli za naprej …
Anita: Plesa se ne moreš naveličati! Je pa res, da smo v nekem trenutku prišli do točke, ko bi vsi plesali pri Aniti. Takrat sva se odločila, da se umaknem in poskrbim le za program in izobraževanja. Seveda »vskočim« v dvorano, če je treba nadomeščati, sicer pa še vedno z veseljem izvajam animacije po Sloveniji. A iskreno bi bila raje v dvorani, kot pa se ukvarjala s papirji, računi, financami. Ko si v družbi otrok, se pomladiš in sprostiš, zato še vedno rada obiščem otroke na vajah …
Se vama je kdaj zgodilo, da sta se na plesišču počutila kot štora?
Anita: Nikoli! Se je zgodila napaka in s predstavljenim nisem bila zadovoljna, ampak kot štor se nisem počutila nikoli. Plesišče je mesto, kjer naj bi užival najprej sam, šele nato lahko ob tvojem nastopu uživa občinstvo.
Sta prva na plesišču tudi na domačih zabavah ali terasi hotela?
Marko: Zadnja leta malo manj, a ko je trenutek pravi, seveda zapleševa.
Anita: Nikoli ne gre brez rock 'n' rolla.
Pri vseh otroških dejavnostih se v zadnjem času pričakujejo vrhunski rezultati. Ali se lahko otroci pri vas res zgolj zabavajo ali morajo čim bolj zagrizeno trenirati?
Anita: Brez rekreativnega plesa ni tekmovalnega plesa in pri nas imamo veliko več rekreativcev kot tekmovalcev. Nikoli nikogar ne silimo v tekmovalni ples, je pa res, da si otroci to želijo, ker vidijo starejše. Mi plesalcev ne vzgajamo v tekmovalnem duhu, tekmovalce in starše celo učimo, da ni vse v rezultatu. Otroci se v tekmovalnih skupinah naučijo discipline, učimo jih, da se z vestnim delom in sodelovanjem v skupini doseže največ. Do rezultata ne pelje dvigalo, ampak se gre po stopnicah. Včasih se zaradi zahtev ali prevelikih pričakovanj staršev zgodba prehitro konča. Vsi plesalci ne morejo zmagati, prav vsi pa lahko nastopajo, se družijo, potujejo, zabavajo na pripravah in se imajo odlično.
Zakaj se vama zdi pomembno, da sodelujeta oziroma celo sama ustvarjata različne dobrodelne akcije?
Anita: Če imaš na mizi kos kruha, ga lahko deliš.
Marko: Če plešemo mi, lahko to omogočimo še komu ... Tako sva prišla do odločitve, da bova s sredstvi pomagala invalidom, kar počneva že skoraj 30 let (Humanitarni zavod Vid), nato sva učila plesati slepe in slabovidne, začela sva pomagati Zvezi prijateljev mladine in Domu Malči Beličeve oziroma omogočati, da so ti otroci pri nas zaplesali brezplačno. Zbirali smo denar in hrano za zavetišče za zavržene živali (Horjul), pomagali smo ob naravnih katastrofah (pa ne le v Sloveniji) ...
Anita: Lani smo začeli z akcijo Obleci ulico, osreči kralja, ki si jo je zamislila sodelavka Maruša, in nismo oblekli le kraljev ulice, temveč cele družine v stiski. Letos je Marko prebral o solzah starejše gospe, ki so jo vsi pustili na cedilu, ki s svojo pokojnino ne more kupiti hrane, ker ji ostane le nekaj evrov, zato je večkrat lačna kot sita. Takrat sva se odločila, da z dnevnim toplim obrokom poskrbiva za eno gospo.
