Novice Svet24

V sapici njihovih gibov, ki me oplazi, zaznam povešene obraze, ki izražajo skrb, napetost ...
Le kje so tisti veseli, radostni, sijoči obrazi ljudi, ki so se znali družiti, se poveseliti, ko je bilo vedno dovolj časa za sočloveka, družbo, predvsem pa se zliti z naravo, ki vsakogar napolni z življenjsko energijo. Jo čutiti in dihati z njenim utripom, je pravi balzam za dušo in telo. Narava ve, kaj je dobro, živali tudi, kaj pa mi, ljudje, človeška bitja? Sledimo dihanju, gibanju narave?
Premišljujem, kaj pa jaz in množica drugih? Smo si vzeli dovolj časa zase, ko je to bilo potrebno, za sprostitev, počitek, za svoj notranji mir? Zase priznam, da sem si časa zase jemala premalo – ne vedno, včasih pa že. A prišel je dan, ko sem temu naredila konec in se odločila, da sem prioriteta jaz, ne služba, delo, dom, zadolžitve, hitenje itd., čemur sem posvečala preveč svojega časa. Govorim o tistem času, ki ga namenjamo samo zase. Čas za fizično in čustveno sproščenost (hoja, tek, plavanje, smučanje …), sprehodi - še posebej v naravi, sproščanje (joga, meditacije, branje knjige ...), kar nas polni z energijo, ne pa izčrpava. Zelo pomembna sta tudi počitek in dovolj spanja.
Kaj nam krade čas zase?
Kolikokrat smo in še vedno kdaj rečemo: »Nimam časa.« In potem nimamo dovolj časa, da bi počeli stvari, ki nas res veselijo. Verjamem, da vas je veliko in se v tem pogosto zalotite. Iskati izgovore, opravičila, zakaj si ne morete vzeti časa zase, obenem pa drvite skozi življenje, ki gre mimo vas. Počasi, a vztrajno, ne da bi se zavedali, vas tak način življenja vodi v utrujenost (učinkovitost nam upada, želimo pa jo nadomestiti s pretiranim delom), utrujenost pa v izčrpanost, (telesno in čustveno, smo brez energije), sledi ujetost (potenciran deloholizem ne dovoli umika iz situacije, človek se počuti ujet, potrebuje nove pohvale, nove dosežke …). V kolikor vseh teh opozorilnih znakov ne prepoznamo pravočasno, pademo v izgorelost (energijska iztrošenost). Gre za proces samoizčrpavanja, zadnja postaja drvečega vlaka v prepad pa je končni psihofizični zlom, ki je posledica pretiranega delovnega in/ali čustvenega delovanja.
Slepiti se, da se vam to ne more zgoditi, je slaba tolažba. Ne imeti časa, pomeni, da nimamo dovolj življenjske energije. Vse, česar danes ne boste storili zase, je zamujeno, odlašati pomeni, se ne imeti dovolj radi.
Kaj lahko naredimo?
Predvsem se izklopimo iz mentalne »hiperaktivnosti« uma, ki nenehno premleva, razčlenjuje, analizira koristne, še veliko bolj pa nekoristne informacije, neštetokrat prežvečene in ponavljajoče, nepomembne podrobnosti.
Po drugi strani je nujno opustiti deloholizem, perfekcionizem, potrebe po dokazovanju (pohvale, potrditve, da smo sposobni, dobri, pametni …), križ pa je treba potegniti tudi čez pretirano občutljivost na kritiko ali izgube.
Čas je zelo dragocen, nimamo ga na pretek, z njim smo omejeni v tem življenju, zato poskrbimo, da ga bomo kvalitetno in kakovostno preživeli, ZDRAVI.