Razprava o obstoju živalske duše se vije skoraj skozi vso človeško zgodovino. Obstajata dva pola – zagovorniki in nasprotniki. Ti so trdili in še vedno trdijo, da živali ne morejo imeti duše, saj naj bi bile energijsko nižje razvita bitja kot človek. To teorijo že od nekdaj zagovarja katoliška cerkev, ki pa se ravno tu zaplete v nekakšno protislovje. Če so živali ''božja bitja'', zakaj potem ne gredo tudi one v raj? Kar nekaj teologov grobo zanika možnost, da bi lahko po smrti v raju srečali svojega kužka Fida ali mucko Maco. Živalim je vstop v raj prepovedan. Toda zakaj? Tu se debata spremeni v teološko-filozofsko razpravljanje, ki se ga bomo seveda ognili.
Če si slab, se boš rodil kot žival!
V Južni Ameriki prevladuje miselnost, da imajo prav vsa živa bitja svojo dušo … Rajska vrata so po njihovem prepričanju odprta živalim in celo insektom.
V Aziji je zelo razširjena ideja, da naj bi bile duše živali energijsko precej nižje od naših, človeških duš. To teorijo pa razvijajo v teorijo reinkarnacije. Če je bil človek v svojem življenju slab, se bo znova rodil kot žival. Kolikokrat se bo rodil kot žival, pa je odvisno od hudodelstev, ki jih je storil v svojem zemeljskem življenju. Prek živalskega življenja bo ta človek moral skozi preobrazbo, ki ga bo vrnila v človeško podobo.
Za Indijance iz Severne Amerike je duša nekaj univerzalnega in si jo delimo vsi – ženske, moški, živali in celo rastline. Seveda bi se morali v tem primeru vprašati, kaj ta plemena razumejo kot ''dušo'', vendar bi spet zatavali v globoka filozofska vprašanja, ki jim ni videti konca.
Čutimo, ljubimo …
Če vzamemo dušo kot nekaj, zaradi česar občutimo čustva, zaradi česar ljubimo, sovražimo, trpimo … potem nikakor ne moremo trditi, da je živali nimajo. Saj se tudi živali odzivajo emotivno, tudi živali trpijo in, da, tudi živali ljubijo. Spomnite se na svojega zvestega Fida in njegove ljubeče oči … Še dvomite?
Če še vedno trpite zaradi izgube hišnega ljubljenčka, pa vas lahko vsaj malo potolažimo. Kar nekaj ljudi naj bi namreč že videlo in slišalo duhove poginulih živali. Nekaterim jih je celo uspelo ujeti na filmski trak.
V gradu Bargone v Italiji živi duh poginulega psa
Gospodar gradu je bil bogat plemič, ki je za najboljšega prijatelja imel psa. Ta je v starosti poginil in gospodar je ostal sam. Kuža pa je imel navado, da je skakal na vrata, s tačko pritisnil na kljuko in jih odprl. Po njegovi smrti je gospodar še vedno slišal lajanje in vrata so se odpirala kar sama … Kot da bi pasji prijatelj, kot ponavadi, skočil na kljuko. Menda se lajež in odpiranje vrat nadaljujeta že stoletja in tako je grad Bargone znan prav po pasjem duhu, ki še zmeraj tava po velikih sobanah in išče svojega lastnika.
Maček Camillo
Pričanj o poginulih živalih, ki se vrnejo k svojim lastnikom, je res veliko. Znana je denimo zgodba neke gospe, lastnice mačka Camilla, ki ga je zaradi zdravstvenih težav morala pustiti v bolnišnici za živali. Ob 3. uri zjutraj jo je zbudilo glasno Camillovo mijavkanje, nekaj ur pozneje pa so jo poklicali iz bolnišnice in ji sporočili žalostno novico. Camillo je prav okoli 3. ure poginil.
Živalski duhovi so prijazni in nikomur ne želijo nič slabega. Prisotnost živalskih duhov v ljudeh vzbuja globoka čustva in srečo.
Legenda o mavričnem mostu
Med nebom in zemljo naj bi obstajal krasen mavrični most. Ko žival pogine, stopi na most in ta naj bi jo vodil do prekrasnih travnikov, kjer se vijejo potočki, vse je pisano in nadvse lepo. Tu in tam se pripeti, da katera od živali, ki pridno hodijo druga ob drugi, naenkrat steče proti neki točki … Takrat naj bi opazila pokojnega gospodarja, ki jo čaka ob mostu, da bi se ji pridružil. Svojemu gospodarju skoči v naročje in spet sta združena, tako kot sta bila na zemlji.
