Ponudba je bila neverjetna, tukaj je bilo mogoče kupiti prav vse: velike jahte, hiše, poroke, mesto podpredsednika velike korporacije, otroke, želeno službo, lepoto, zmago v tekmi, luksuzne avtomobile, oblast, uspeh, izobilje in še veliko, veliko drugih stvari … Pravzaprav je bilo tam naprodaj prav vse, razen življenja in smrti – za to je bil zadolžen glavni urad, ki je bil v drugi galaksiji.
Vsak, ki je prišel v trgovino, se je najprej pozanimal o ceni svoje želje. Cene so bile različne. Denimo, zaželeno delo je stalo odmik od stabilnosti in predvidljivosti, pripravljenost za samostojno načrtovanje in urejanje svojega življenja, vero v lastne moči in odločitve, da delaš tam, kjer ti je všeč, ne pa tam, kjer je treba.
Oblast je stala nekaj več: kupec se je moral odreči nekaterim svojim prepričanjem, znati v vsem najti racionalno pojasnilo, znati drugim reči 'ne', poznati svojo ceno (dovolj visoko), dovoliti si govoriti 'Jaz', imeti svoj 'prav' in delovati v skladu s tem, ne glede na odobravanje ali neodobravanje okolice.
Nekatere cene so bile čudne: poroko je bilo mogoče dobiti tako rekoč brezplačno, vendar pa je bilo zato srečno življenje drago, saj je bilo zanj treba odšteti: osebno odgovornost za srečo, sposobnost prejemanja zadovoljstva od življenja, prepoznavanje svojih želja, neodvisnost od mnenja okolice, sposobnost, da ceniš to, kar imaš, dovoliti si biti srečen, zavest o samospoštovanju, odstop od bonusa žrtve, tveganje izgube nekaterih prijateljev in znancev.
Ni bil vsak, ki je vstopil v to trgovino, takoj pripravljen kupiti želje. Nekateri so se ob pogledu na ceno takoj obrnili in odšli. Drugi so dolgo stali zamišljeni ter preračunavali, kako bi lahko najlažje prišli skoz. Spet tretji so se pritoževali nad izredno visokimi cenami, prosili za popust ali spraševali za čas razprodaje.
Bili pa so tudi takšni, ki so položili na pult vse svoje prihranke ter dobili izbrano željo, zavito v prelepi svetleči papir. Na te srečneže so drugi kupci gledali z ljubosumjem, širili so trače o tem, da je lastnik trgovine njihov prijatelj in da so željo dobili kar tako, brez kakršnega koli truda.
Ko so lastnika trgovine vprašali, ali se ne boji bankrota, je samo odkimal z glavo in odgovoril, da bodo vedno obstajali pogumni ljudje, pripravljeni na tveganje, na odpovedovanje navadam rutinskega, vsakodnevnega življenja, pripravljenih verjeti vase, ljudje, ki imajo moč in sredstva, s katerimi lahko plačajo izpolnitev svojih želja.
A na vratih trgovine je že stoletje stal napis:
»Če vaša želja še ni izpolnjena – pomeni, da še ni plačana.«
