Krščanstvo je bilo prvotno samo ena izmed vzhodnjaških religij, ki je pljusknila v Evropo. Prvi kristjani v rimskem imperiju so prezirali državne bogove, širili pa so tudi nevarne ideje o enakosti in bratstvu, zato so oblasti poskušale to vero na vse načine preprečiti. Kristjane so pobijali, širili pa so tudi laži o novi veri - da pri verskih obredih žrtvujejo otroke in uživajo njihova telesa in kri. Kristusa so označevali kot čarovnika, ki se je v Egiptu naučil čaranja. Vse njegove čudeže, ki so kristjane prepričali, da je Jezus Bog, so označevali kot črno magijo.
Toda vsi ti napadi na Kristusa kot čarovnika niso padli na plodna tla. Mnoge preproste ljudi je ravno to privlačilo in so se zaradi tega tudi spreobrnili. Torej je magija Kristusa in cerkve prinesla uspeh pri širjenju krščanstva in zato je cel srednji vek bila ena najpomembnejših nalog ustvarjanje magične zaščite proti zlu, bolezni, nesreči, norosti in neplodnosti.
V začetku je uspeh kristjanov pri zdravljenju zelo navdušil pogane in jih spreobrnjeval. Jezus je zdravljenje ljudi postavil svojim učencem kot dolžnost, ki jo morajo opravljati brezplačno. Njihova pomembna naloga pa je bila tudi izganjanje zlobnega duha. Obstaja veliko poročil, da so Kristusovi učenci uspešno izgnali hudiča, ki je obsedel ljudi. Nobenih razlogov ni, da bi dvomili v verodostojnost teh zapisov. Pod oznako obsedenost s hudičem so se velikokrat skrivale duševne bolezni. Bolniki so se po ritualu umirili, kar je utrdilo vero v uspešno izganjanje hudiča. Mnoge moten osebnosti pa so si domišljale, da so obsedene z zlim duhom in so obsedenost samo hlinile.
Obratno se je v vernika lahko naselil Sveti Duh, ki je človeku dal sposobnost zdravljenja, prerokovanja, govora v tujih, nepoznanih jezikih. Za prve kristjane je bil to znak, da v tem človeku živi Bog in da je zato on božja cerkev. Vendar se je to stališče cerkve postopoma spremenilo. Čim bolj se je cerkev širila in čim bolj hierarhično organizacijo si je gradila, tem bolj je postajala nenaklonjena tem pojavom in dvomila v svetost teh ljudi. V srednjem veku pa je to avtomatično pomenilo obsedenost s hudičem.
Postopno je cerkev poganske demone spremenila v zla bitja, ki so satanovi služabniki in so pod njegovo oblastjo, in zato človekovi in božjo sovražniki. Vendar se cerkvi ni uspelo popolnoma obraniti poganskih vplivov. Mnoge poganske običaje in načine zdravljenja je morala sprejeti za svoje in ti so se nato v stoletjih zlili z uradno religijo (25. december, rojstni dan boga Mitre in sončev praznik, je cerkev na primer sprejela kot Božič), podobnih primerov pa je še veliko.
Torej če povzamemo bistvo, sprva je uspeh krščanstva temeljil na njegovem magičnem elementu, medtem ko z razvojem religije zanikajo magičnost (ki je vsekakor obstajala) in pogansko magijo obsodijo kot črno magijo. V srednjem veku je magično postalo celo usodno – smrtonosno.
TRGOVINA S POSMRTNIMI OSTANKI
Cerkev je predvsem dovolila čaščenje mučenikov. Kmalu je zaradi tega postalo zelo donosno trgovanje s posmrtnimi ostanki mučenikov. Ljudje so jih kupovali, da bi se zaščitili pred boleznijo in nesrečo. Drobne koščke kosti so vdelali v zlato, srebro in skrinjice okrasili z dragim kamenjem. Leta 787 so sprejeli odlok, da mora vsaka cerkev imeti neko sveto relikvijo, zato so se odkopi grobov mučencev intenzivno nadaljevali. Zelo pomembno je tudi bilo, da si bil pokopan čim bližje svetniku. Ker je bil pritisk vernikov tako močan, je cerkev izdala opozorilo, da se večno življenje ne doseže s fizično bližino svetnikovega groba, pač pa z načinom življenja, kot so ga imeli ti svetniki.
Nekatere izmed relikvij so bile zelo neobičajne:
-Kristusova obleka brez šivov
-del mize, na kateri se je vršila zadnja večerja
-eden izmed kamnov, ki ga Kristus ni želel spremeniti v kruh
-pero iz krila nadangela Gabrijela
-vzorci mleka device Marije
-skrinja oblek device Marije
Verniki so verjeli, da imajo zdravilno moč tudi predmeti, ki so jih za nekaj časa položili na grob svetnika. Predmete so odnašali domov kot talismane. Še danes je navada, da romarji z romanja prinesejo kakšen spominek, ki pa ima morda vendarle bolj vlogo talismana kot spominka.
ČUDEŽNI KIPCI
To verovanje se je postopno razširilo na vero, da imajo čudežno moč tudi kipi device Marije, Kristusa in svetnikov. Prav Slovenci so čaščenje svetnikov zelo cenili, saj še danes veljajo kot posredniki med verniki in Bogom. Srednjeveški kristjani so za najučinkovitejšo obrambo pred nesrečo smatrali krst. Krstili so otroke, s sveto vodo so pogosto blagoslavljali hišo, živino in letino. Nosili so amulete v obliki križa, ki so imeli vrezane stihe iz evangelija. Vsako nedeljo so iz cerkve domov prinesli blagoslovljeno vodo in z njo vsak večer poškropili po posteljah in hiši, da os tako odgnali zlobne duhove noči.
Velik pomen je imela tudi maša, saj je preprostim ljudem pomenila močan magični ritual, ko se vino in kruh spremenita v Kristusovo kri in telo in s tem se božje naseli v ljudeh. Maševali so za zdravo živino, dobro letino, bogat ribolov.
Okoli leta 1220 pa se začenjajo pojavljati tudi črne maše, ko so voščeno lutko, ki je predstavljala osebo, ki so ji želeli zlo, postavili na oltar in jo med obredom prekleli.
