Mami Sonji in očetu Toddu je razlagal, da se je dvignil iz operacijske dvorane in z višine videl zdravnike ter svoje starše, ki so molili zanj. Nato je odlebdel v nebesa, kjer je srečal svojega mrtvega dedka, nerojeno sestro, ki je umrla zaradi splava, Jezusa ter boga. New York Times je celo izdal knjižno uspešnico Heaven is for real (Nebesa so resnična), v kateri pastor Todd Burpo iz Nebraske govori o sinovem potovanje do nebes in nazaj.
Zunajtelesna izkušnja fantka iz operacijske dvorane je potrdilo verska prepričanja številnih ljudi. Toda kaj je s tistimi, ki ne verjamejo v krščansko idejo raja, pa vendar ne želijo štiriletnika ozmerjati z lažnivcem? Ali obstaja znanstvena razlaga tega, kar se je zgodilo Coltonu?
Colton je staršem omenil, da je med operacijo zapustil telo, to pa podkrepil z natančnim opisom, kaj sta mama in oče počela na povsem drugem koncu bolnišnice, medtem ko je on ležal na operacijski mizi. Govoril je o ljudeh, ki jih je tam srečal, čeprav jih v resničnem življenju ni poznal, in pripovedoval o stvareh, ki so se zgodile, še preden se je rodil.
Kar nekaj študij dokazuje, da so tovrstne izkušnje bližnje smrti precej običajne. Okrog 20 odstotkov vprašanih, ki so preživeli srčni napad, priča o doživljanju klinične smrti kot pomikanje proti močni svetlobi, občutku miru in radosti ter o globokih duhovnih izkušnjah. Ti pacienti so imeli v primerjavi z drugimi pacienti, ki te izkušnje niso imeli, tudi povišan nivo ogljikovega dioksida, kar povzroča pomanjkanje kisika v možganih, s tem pa evforijo, vizije svetlobnih tunelov, halucinacije in druge tipične simptome obsmrtne izkušnje.
Toda, to verjetno ni konec zgodbe
Raziskovalno združenje AWARE (AWAreness during REsuscitation – zavedanje med oživljanjem, ki ga vodi Sam Parnias iz angleške Univerze Southampton, proučuje obsmrtne ter zunajtelesne izkušnje v želji, da bi čim več izvedeli o zavesti ter njeni povezavi z umom oziroma možgani. Parnias pravi: »Najmanj 10 do 20 % ljudi, ki so se vrnili v življenje, pravi, da so se v času klinične smrti zavedali dogajanja. Med njimi je dosti takih, ki trdijo, da so videli zdravnike in medicinske sestre, kako so se ukvarjali z njimi. Dogajanje so opazovali od zgoraj.« Tega pač ne moremo pripisati pomanjkanju kisika v možganih.
