Človek teži k pridobivanju informacij, ki mu zagotavljajo odgovore na zanj pomembna vprašanja, predvsem taka, ki zadevajo težje situacije ali tista, ki se nanašajo na to, kakšna bo prihodnost. Meni, da bo s tem ustvaril občutek varnosti, ki ga rabi, a v resnici, si s tem, ko ga vleče po odgovore k napovedovalcem prihodnosti, dela slabo uslugo. Tako meni naša sogovornica Ana Drevenšek.
»Ko se znajdemo v situacijah, ki nas presegajo - so močnejše od nas in se nam zdi, da jih ne moremo prestati, se pojavi potreba po sigurnosti, varnosti. To je povsem človeško in legitimno. In tu se začnejo hotenja človeka, da hitro dobi odgovore - zagotovila, ki naj bi jih potešili, potolažili, usmerili, zato hodijo k vedeževalcem. A bi pri tem rada opozorila; naivno je prepričanje, da lahko kdorkoli zagotovo ve, kakšna bo prihodnost nekega posameznika,« pove uvodoma.
»Gre za dinamiko narobe postavljenih mej. Če gledamo relacijo vedeževalec - izpraševalec, gre pogosto za izkoriščanje iz strani napovedovalca prihodnosti. Človek, ki pride po pomoč, preda vso svojo moč in je od vedeževalca pogosto čustveno odvisen; mnogim svetovalcem pa takšna dinamika ustreza; podrejenost stranke jim daje občutek pomembnosti, hkrati pa je profitabilna. To lahko počnejo zavedno ali nezavedno. Namesto, da bi stranko opolnomočil, jo v bistvu ohranja v podrejenem položaju,« razlaga voditeljica društva Rdečega šotora.
Pravi, da ona sama posredovanje z orakeljskimi orodji, kar je izraz pod katerega šteje vse načine, s katerimi se napoveduje prihodnost, bolj razume kot dragoceno orodje, s katerim, se lahko od blizu dotaknemo situacije, v kateri se je nek človek znašel. »S simboli na kartah; sama se ukvarjam z branjem tarota, dobimo širši vpogled v neko situacijo, razumevanje, kako je do nje sploh prišlo in kako čim bolj zavestno in konstruktivno delovati. Pri tem sogovornika povabim k sodelovanju v procesu, povprašam za njegove asociacije in občutke ob simbolih, skratka želim, da je branje res njegovo in ne moje. Tako s stranko pridobivava uvid v to, zakaj je do nečesa prišlo in poskušava ugotoviti, kaj je njegova razvojna naloga v tej situaciji. Pri večini oblik vedeževanja pa se to ne zgodi,« podrobno razloži Drevenškova.
Nadalje nam pojasni, da je tisto najbolj narobe, kar se nam zgodi pri večini vedeževalcev, jasnovidcev, astrologov in drugih napovedovalcev prihodnosti, to, da se njihove napovedi zasidrajo v nezavedno, in ker nas podzavest usmerja skozi življenje, pričnemo sami ustvarjati tako prihodnost, ki nam jo je napovedal vedeževalec. "Gre nekako za samouresničujočo prerokbo. Ampak na tem mestu naj še enkrat poudarim, da tisto, kar slišimo pri vedeževalcih, ni usojeno,« izpostavi.
Poudari še nekaj pomembnega in sicer, da če se človek že odloči iti k nekomu po odgovore te vrste, mora zelo dobro pretehtati, koga bo obiskal. »Ko se odločamo za to, se najprej zavejmo, da ta nekdo ne more razrešiti naše situacije in dvomov. Vedeževalec mora biti tak, da ti ne polaga besed v usta, ampak te mora voditi s pravimi vprašanji, ki ti pomagajo, da sam začutiš svoje občutke, potrebe in kaj moraš v resnici storiti. Pomembno je tudi, da interpretacijo skozi simbole, ki se pojavijo na kartah ali drugih sredstvi za vedeževanje, prepusti nam, saj je le to edino prav. Svetovalec že pozna simbolni jezik nekega orodja in podeli svoje znanje, a pomen simbolov za človeka prepusti njemu samemu; pomen je vedno drugačen, saj pripada edinstvenemu človeku v edinstveni situaciji, ki je pred vedeževalcem. S pravim vedeževalcem bomo dosegli notranjo jasnost. To je bistvo.«
Pri tarotu, kot še nadalje razlaga Ana Drevenšek, ne gre toliko za vedeževanje kot za to, da s pomočjo simbolike kart pridobimo širši vpogled v neko situacijo. »Ta koncept sloni na konceptu sinhronicitete in sicer po Jungu, ki govori o dveh dogodkih, ki vzročno ne moreta biti povezana med sabo, imata pa skupni pomen. To lahko razložim na primeru. Recimo, da se peljemo v avtu in o nečem razmišljamo. Kar naenkrat gremo mimo reklamnega panoja ob cesti, na katerem so zapisane besede, o katerih smo ravnokar razmišljali. Doživetje nas pretrese v pozitivnem smislu, saj potrdi notranja doživljanja,« fenomen razloži naša sogovornica.
Sinhroniciteta se torej pojavi takrat, ko je nekaj ravno na robu zavesti, zrelo da postane zavestno. Na tem principu deluje tudi simbol na karti; neka informacija z njegovo pomočjo preide v našo zavest in takrat se zgodi ozaveščanje. »Tarot je torej orodje za vadbo sinhronicitete. S tem, ko se obrnemo po pomoč na karte, sporočamo, da smo pripravljeni slišati tisto, česar se še ne zavedamo. S pomočjo simbolov nekaj vstopi v zavest. Tarot je torej vzvod, ki nam pomaga vzpostaviti stik z nezavednim,« še objasni Drevenškova.
