Od mame smo pregnali mamo. Otrok, ki hrepeni po vstopnici za ljubezen, bo naredil vse, da jo dobi. Kdo nosi to poker masko in kako dolgo jo bomo še gledali in se pretvarjali, da je lepa, da je čista?
Moja učitelja sta moja sinova, ki me z nemimi besedami zbujata in me tiho drezata, da svoje besede delim z vami.
Vsak otrok, ki ga boste vprašali o svoji mami, bo o njej govoril le v superlativih in če bo slišal kaj slabega o njej, ga bo zabolelo, se mu bodo prikradle solze v oči, tudi če je mama odsotna, hladna, če je alkoholičarka, če je narkomanka in tudi če ga pretepa. Če tega istega otroka v odrasli dobi vprašamo o problemu, ki ga ima v življenju, bomo prišli do istega izvora, do te iste lepe mame. Kaj se tu dogaja? Kaj se je zgodilo vmes, kdaj se je resnica spremenila iz ene skrajnosti v drugo?
Slišim besedo krivda, strah pred kaznijo, strah pred slabo vestjo, strah pred izgubo mamine ljubezni, neizpolnjena mamina pričakovanja. Ima to kaj opraviti s šesto božjo zapovedjo? Spoštuj svojega očeta in mamo. Kako močno je ta zapoved v nas? In kako zelo nas je strah pogledati resnici v oči? Moramo si lagati, če ne bomo kaznovani.
Mamo moramo spoštovati, saj je to zapoved in tudi če nismo verni, je to v nas. Globlje, kot mislimo. To je vse del nekogaršnjega plana.
Ste že kdaj slišali koga reči, nima smisla, kot bi se pogovarjal s steno. Od kod ta stavek, ta občutek? Bi mi verjeli, če vam rečem, da ima veliko otrok za svojega edinega zaupnika ravno steno, ker ni nikogar drugega, ker ga nihče drug ne čuti, njegov notranji svet, njegovih ran na srcu, solz v očeh, krikov po pomoči in ljubezni?
Mama da otroku življenje, je kanal od Boga do Zemlje, fizično, a prav tako je velikokrat tatica življenj, z nasmehom na obrazu, ker misli da želi otroku najbolje. Otroku reže korenine in mu potem pomaga pri rasti z mislijo, da to dela iz ljubezni. To je iluzija materinstva, ki je ne sprevidimo.
Pa so te iste mame srečne, izpolnjene? Rabim odgovorit? Zakaj se potem čutijo primerne za nalogo: 'Želim ti najbolje, mama ve, zato ker sem tako rekla in pika.' Ne verjamem tem besedam, prazne so, nimajo teže, v prozorni hiši tavajo, na pozlačenih temeljih, ki jih zajeda rja.
Sama sem živela brez mame od 4. leta starosti. Vem, da se sliši čudno, a včasih se vprašam, je bil to blagoslov ali kazen?
Ko vidim in zaznavam vse te mame, kaj vse delajo za zaveso iluzije ljubezni. Otrokom lomijo zdrave ude, ne fizično, a na dolgi rok jih hromijo, jim jemljejo pristnost, živost in potem jih zdravijo poškodb, ki so jih same storile in pričakujejo hvaležnost za to. Sama sem bila primorana ne le puzat, ampak se hitro postavit na noge in jih uporabljat, saj je to njihov namen. Veliki večini tega ni treba. Mame jim povejo, da so žejni, da jim je vroče, da se morajo umiriti, da so utrujeni. Otrokom ni treba več čutiti, to delajo mame namesto njih.
Moj namen ni obtoževanje mam, tudi sama sem mama, vsaka se trudi, kakor najbolje zna, kakor jo je naučila njena mama, kakor ji je položila v skrinjo z lažnimi sladkarijami.
Vidim obraze otrok, čutim njihovo stisko, njihova srca, kolikor še živo bijejo, slišim njihove neme krike, ki se dnevno izgubljajo v prazno, njihova ramena se povešajo, nasmehi izginjajo, maske dobivajo svojo vlogo. Do kdaj se bomo slepili in idealizirali mame?
Pozabiti moramo preteklost vzgoje, vzorca mame, se dvigniti nad to in začeti znova. Najprej pri sebi. Pri svojem srcu. Potem izhajati iz tam in krojiti nove zgodbe z resnico in ne idealiziranjem, ker dobro in slabo ne obstajata. Naučimo otroke, da izrazijo čustva, da morajo ljubiti in sovražiti, čutiti jezo, žalost, ljubosumje. In, če ne vidimo izhoda, če ne vemo kako naprej, vprašajmo mamo Zemljo, ki je brez mask, ki nas vzgaja z odprtim srcem ne glede na to, kaki smo do sebe in nje, nas sprejema in podpira vsak dan znova. Ker to je ljubezen.
In drage mame ne pričakujte, da vam otroci vračajo ljubezen, ker naravno je, da gre ljubezen od mame k otroku. Mama je izvor. Ste že videli reko, ki teče k izvoru? V nas je vstavljen program, da ljubimo svoje otroke, a v njih ni vstavljen program, da nas ljubijo nazaj. Zakon je enosmeren. In verjemite, ljubili vas bodo, a ne če to želite izsiliti, če je to kupčija, če je na njih položeno breme in maska prave ljubezni, če imate od njih pričakovanja in če želite, da izpolnijo vse, kar sami niste. Ne, tako boste ostale razočarane, ker tak je zakon narave in ljubezni med mamo in otrokom.
Ljubite sebe, izpolnite sebe, vse ostalo bo sledilo.
