Z Oliverjem sva imela načrte, za katere, tako se mi zdi, on nikoli ni izvedel. Načrt je bil zelo enostaven – da premagava bolezen in preostanek življenja samo pojeva. Vse kaže, da je to bil vendarle samo moj načrt.
Ker sem jaz še vedno živa, on pa je za vedno odšel …
Moj načrt o preživetju je bil skovan pred dobrega pol leta, ko se je Oliverju na hitro poslabšalo in se je pojavila lažna vest o smrti, videti pa je bilo nekako tako:
»Morski volk, slišim, da se boriš za življenje.
Nikdar nisva imela nič skupnega, pa se sprašuješ, zakaj ti pišem.
Ti moški, jaz ženska, ti z morja, jaz kontinentalec, ti živiš za balade, jaz divji roker.
Pa vendar …
Meni si spomin …
Pozna 70., oče, sestra in jaz ne sprehodu ob morju, sladoled v rokah, vonj borovcev, stojnica, v ozadju terasa hotela, ki se je enostavno moral imenovati Adriatic, iz katerega prihaja glas z gramofonske plošče.
Tvoj glas. Glas posoljen, kot iz skale izpraskan, kot iz morske školjke povlečen in kot kamen izklesan.
Zame si festival, na katerem zmaguješ.
Z besedami ljubezenske pesmi, ki jo lahko tako odpoje samo nekdo, ki močno ljubi.
Z besedami o koncu ljubezni, ki jih lahko tako odpoje samo nekdo, ki je bil zapuščen.
Z besedami neskončnega kesanja, ki jih lahko tako odpoje samo nekdo, ki je zapuščal.
Pravim, nič skupnega, a si mi zaznamoval življenje, čeprav jaz, rokerica, tega nikoli nisem želela.
Nisem hodila na tvoje koncerte.
Nimam tvojega cd-ja.
Ponavljam, nič skupnega.
Kako si mi, kdaj in kako z notami priklenil dušo?
Zagotovo nič skupnega.
Razen diagnoze, v kateri oba štejeva markerje, trpiva kemoterapijo in ne prenehava kaditi.
Nič skupnega, razen glasbe, za katero živiva.
Jebote, Oliver …
Koliko imava midva skupnega.
Dajva potem skupaj zmagati.«
