Patricia se je pogovarjala z ljudmi, ki so skrbeli za paciente, katerim ni bilo več pomoči, komunicirala pa je tudi s tistimi, ki so doživeli posebne izkušnje. Med njimi je bilo veliko takih, ki so vstali od mrtvih oziroma so doživeli klinično smrt.
V človeški naravi je vsajen strah pred smrtjo. O njej težko govorimo, še težje pa spremljamo nekoga, ki se poslavlja od tega sveta.
Umirajoči ljudje pogosto govorijo o potovanju.
Morda lahko o smrti še najbolj odprto govorijo tisti, ki so se z njo znašli iz oči v oči. Patricia Pearson, ki je v devetih tednih izgubila očeta in sestro, se je posvetila raziskovanju tega, kaj se dogaja po smrti. Pogovarjala se je s številnimi umirajočimi, svoja dognanja o prehodu na drugo stran pa je opisala v knjigi, ki je izšla lani.
Vse se začne 72 ur pred smrtjo
Pisateljica ugotavlja, da ljudje prepoznajo trenutek, ko smrt začne trkati na njihova vrata. Tako začnejo 72 ur pred smrtjo govoriti v metaforah ter omenjati potovanja, ki jih najavljajo na različne načine. Nekateri iščejo svoje čevlje, drugi letalske karte, tretji pa govorijo, da želijo oditi domov, čeprav so v resnici že doma (v svoji hiši ali stanovanju).
Patricijina sestra, ki je umirala za rakom dojke, je vztrajno ponavljala, da ne ve, kako naj odide, ob tem pa je omenjala neke nesrečne stevardese.
Bolničarka Magie Kalanan se spominja, da jo je umirajoči pacient tik pred smrtjo vprašal, ali njegova žena ve vse v zvezi s potnim listom in vozovnicami. Tudi Magie je na to temo napisala knjigo, saj je skrbela za številne umirajoče paciente, ki so pred smrtjo večkrat omenjali potovanja.
3 dni pred smrtjo ljudje začutijo, da se bliža čas za odhod.
Srečanje s pokojnimi člani družine
Patricia tudi piše, da oseba neposredno pred smrtjo vidi člane svoje družine, ki so že prej umrli. Zdravi ljudje verjamejo, da so to prividi, ki jih povzročajo močna zdravila, a vse kaže, da ni čisto tako. Mednarodna raziskava, ki so jo opravili islandski psihologi, je pokazala, da večina pacientov kakšno uro pred smrtjo vidi svoje ljubljene, ki so že preminuli, ne glede na to, ali so prejemali zdravila ali ne. Ob tem velja omeniti, da je raziskava zajemala ljudi iz popolnoma različnih kultur - od ZDA do Indije.
Ko je avtorica knjige Patricia govorila s 84-letno pacientko, ki je umirala za rakom, ji je ta govorila, da k njej prihaja njen pokojni posvojeni sin in da vedno sedi v fotelju poleg nje.
