Crystal McVea, 39-letna profesorica in mati štirih otrok iz Oklahome, večji del svojega življenja ni verjela v boga, a se je to spremenilo po tistem, ko je bila 9 minut klinično mrtva.
Komaj tri leta ji je bilo, ko jo je prvič spolno zlorabil očim, s tem ogabnim početjem pa je nadaljeval vse do njenega dvanajstega leta. »Videla sem veliko grdih stvari, kakršnih otrok nikakor ne bi smel videti. Prepričana sem bila, da me je bog zapustil, ker me ni rešil v najhujših trenutkih, verjela sem, da me nima rad, počasi pa sem začela tudi dvomiti v njegov obstoj,« se spominja Crystal in dodaja, da je imela v najstniških letih splav. Prepričana je bila, da jo je ta dogodek zapečatil kot grešnico. »Po splavu sem pomislila, da me bog, če resnično obstaja, zagotovo ne bo več imel rad.« Decembra 2009 so jo odpeljali v bolnišnico zaradi vnetja trebušne slinavke in takrat se je zgodilo.
Zdravniki so ji pomotoma dali preveliko dozo zdravil, kar je tudi zadnja stvar, ki se jo Crystal spomni. Zdravila so jo namreč globoko uspavala, nato pa je njeno srce zastalo. Naslednjih devet minut je bilo zanjo prelomnih. Bila je klinično mrtvo, zdravniki pa so se trudili, da bi jo spet obudili v življenje.
Dobrodošla v raju
»V času klinične smrti sem se znašla na najlepšem kraju, kakršnega tukaj še nisem videla,« pravi Crystal. Po tistem, ko je zatisnila oči v bolnišnici, je naslednja stvar, ki se je spomni, prebujanje v raju. »Stala sem na prečudoviti svetlobi in takoj mi je bilo jasno, kje sem. Vedela sem, kdo sem in kje sem.
Čas se je ustavil. Ob meni sta bila dva angela, ki nista bila podobna nobenemu od zemeljskih bitij.
Čas se je ustavil. Ob meni sta bila dva angela, ki nista bila podobna nobenemu od zemeljskih bitij. V nekem trenutku se mi je prikazal bog. Čeprav ni bil v človeški obliki, sem vedela, da je on. Njegovo prisotnost sem čutila z več kot petimi čutili, kolikor jih je imela na Zemlji. Za komunikacijo nista potrebovala besed. Ena od izkušenj v prisotnosti boga, ki se jih spominja, so prizori igrivega in nasmejanega dekleta. Začutila je, da je bilo to dekletce pravzaprav ona sama, preden so se ji zgodile vse tiste grozljive reči. »Bila sem tako srečna, da sem se v trenutku, ko me je bog vprašal, ali se želim vrniti k možu in otrokom, odločila za nebesa. Bog jo je razumel in ji celo dal vedeti, da bo njeni družini dobro brez nje. Šele, ko je zaslišala glas svoje mame, ki jo je klical poleg bolniške postelje, je spremenila svoje mnenje. »Ob njenem glasu sem se odločila za vrnitev, bog pa me je pospremil z besedami, naj ljudem povem prav vse, kar se bom lahko spomnila o tej izkušnji.« V naslednjem trenutku se je Crystal znašla v bolnišnici, ponovno živa.
