Tatjana Eberl se je z medijstvom srečala že zelo mlada. Takrat se ji je to zdelo malce grozljivo, ker ji je bilo neznano. Spominja se dneva, ko je umrla moževa gimnazijska sošolka. »Bilo je na soboto. Bila sem v svojem stanovanju in likala. Nenadoma je iz slike, ki je visela na steni, utrgalo kos okvirja in ga metalo po sobi na vse strani. Takoj sem vedela, kaj se je zgodilo, in čez nekaj minut me je poklical mož in mi povedal, da je ta prijateljica umrla,« pripoveduje Tatjana in nadaljuje še z enim dogodkom. »Moja babica je živela skupaj z gospodinjo, ki je bila zelo fascinantna gospa. Umrla je pri 93 letih, in ker ni imela svojih potomcev, sem jaz med drugim podedovala starinsko stensko uro, ki mi je bila kot diplomirani umetnostni zgodovinarki zelo všeč, sicer pa že trideset let ni delala. Kmalu po smrti te gospe sem se pripeljala po uro, jo naložila v svoj avto in se odpeljala na njen grob. Ura je nato v avtu naenkrat začela biti in tiktakati. Ja, dobivala sem zelo očitne znake, da imam sposobnost komuniciranja z mrtvimi.«
Življenje po življenju
Posmrtno življenje torej nedvomno obstaja, je prepričana sogovornica. Za tiste, ki jih ta tematika zanima, obstaja nemalo knjig, ki govorijo o tem. Tatjani je ena izmed ljubših knjiga z naslovom Pet oseb, ki jih srečaš v nebesih. »To niso tisti ljudje, ki so s tabo vse življenje, ampak čisto naključne osebe, ki so ti dale kakšne življenjske lekcije. Ko jih srečaš, dojameš, kaj so te želele naučiti.«
Tatjana je svojo intuicijo razvila do te mere, da se z bitji svetlobe, kot imenuje angele in druga nadzemeljska bitja luči, danes pogovarja kot po telefonu. Ona jih pokliče oziroma postavi vprašanje, oni odgovorijo. »Za to je potrebna čistost, pristen stik s samim sabo in s svojo resnico,« pojasnjuje, kar je tudi razlog, zakaj je tako malo ljudi sposobnih česa takšnega. Ker se preprosto ne znamo slišati. »Za to sposobnost je treba razvijati tretje oko. Tega ne moramo narediti z glavo, ampak s srcem,« pojasnjuje. Vsak človek ima ne samo svojega angela varuha, ampak tudi prednike, ki ga čuvajo, in vodnike.
Če smo po smrti pripravljeni oditi v svetlobo, nas pričakajo angeli, nadangeli in nas pospremijo v svetlobo.
Torej gredo umrli v nebesa? »Naša fizična telesa ostanejo tukaj na Zemlji, kot pravi rek - prah si in v prah se povrneš. Duša je naš neumrljivi del, in ko končamo življenje v materialnem svetu, se prestavi v nematerialne sfere višjih frekvenc, gre v svetlobo, ki nas vse »čaka na koncu tunela«. Teorij, kam in kako odidemo, je veliko, večinoma so vezane na religiozno tolmačenje in vsak se oprime tistega, kar mu je najbližje. Večkrat rečemo tudi, da gremo po smrti na mavrico, na zvezdico ... Če smo pripravljeni oditi v svetlobo, nas pričakajo angeli, nadangeli in nas pospremijo v svetlobo. Velikokrat pa se zgodi, da duša ne želi zapustiti zemeljske sfere, ker še ni bila pripravljena na odhod, je v šoku, ostaja tukaj, njena energija je enaka, le da nima telesa, ne more se pogovarjati, nihče je ne sliši. Najboljšo razlago najdemo v filmu Duh (Patrick Swayze, Demi Moore) ali Šesti čut (Bruce Willis),« razlaga Tatjana in pojasni, da pridemo v stik s preminulimi ob seansi, ob readingu, ko postanemo kanal za sporočila. »Dušo pokličemo in počakamo, da se odzove, da začutimo prisotnost energije in prejmemo njena sporočila.«
Pogovor z dušami
Tatjana pravi, da bi se v osnovi vsak lahko povezal z dušo pokojnega, pod pogojem, da ima razvito intuicijo. »Vendar vsi ljudje ne razvijajo svoje intuicije, niso senzibilni in na koncu ne verjamejo, da je kaj takšnega sploh mogoče. Veliko ljudi, ki izgubijo ljubljeno osebo kot dušnega partnerja, starša ali otroka, s katerim so bili zelo povezani, ohrani povezavo. Z njimi se pogovarjajo in ostajajo v stikih, le da o tem večina ne govori, ker se ne želijo izpostavljati.«
Vsak bi se lahko povezal z dušo pokojnega, pod pogojem, da ima razvito intuicijo.
Sogovornica ni imela nikoli terapije kot medij, navadno so k njej prišli ljudje na intuitivni reading, ta pa se je pogosto spremenil v seanso medijstva. »Mislim, da si me preminule duše velikokrat izberejo za medij, preko katerega puščajo sporočila svojim najdražjim, ki za njimi žalujejo. Morda en primer: pred šestimi leti sem odšla na delavnico angelske intuicije s Charlesom Virtuejem, sinom zelo znane metafizičarke Doreen Virtue. Drugi dan delavnice smo si morali izbrati neko osebo v dvorani in ji prenesti sporočilo angelov. Spomnim se, da sem vztrajno hodila za neko mlajšo žensko, ki je nisem poznala, jo pocukala za rokav in odločno rekla: Midve bova par! Ko sem začela kanalizirati sporočila, sprva zame niso imela nobenega smisla. Nekaj časa sem oklevala z odgovorom, nato sem ji med solzami povedala, da se ji bo morda zdelo neumno, a prejemam le sporočila kot: »Vse je v redu, zelo te imam rad in dovolim, da to narediš. Želim, da boš srečna.« Tedaj je tudi ona planila v jok in mi odgovorila: Veš, jaz sem prišla na to delavnico, ker sem pred enim letom izgubila moža; zdaj sem spoznala novega partnerja, a imam tako slabo vest, ker ne vem, kako na to gleda moj pokojni mož. In dejali so mi, da naj grem na kakšno delavnico, da si tam pokojne duše znajo poiskati nekoga, ki je medij, in potem po njem pošljejo sporočilo. Tudi Charles mi je to potrdil. Moja povezava s pokojnimi dušami pa se potrdi tudi z občutkom, kot bi se mi nekaj težkega usedlo na srčno čakro in me močno sili na jok.«
Kaj nas čaka po smrti?
Kako je videti posmrtno življenje, tudi sama ne ve in zgolj domneva iz vedenja, ki se skriva v njej. Intuicija pa ji sporoča, da imamo ljudje na Zemlji nižjo frekvenco in da je naša naloga, da jo s svojo zavestjo in načinom življenja dvignemo na višjo raven. Takrat se bomo lahko srečali tudi z dušami, ki so po zemeljskih zakonih že preminile in ne obstajajo več.
