V Eldinem repertoarju so številne odlične pesmi (Nora misel, Lastovka, Včeraj, danes, jutri, Zlati prah imaš v očeh, Moja ljubezen, Vzameš me v roke), ki jih prepeva z več kot očitnim veseljem in zanosom. Čeprav je pred leti trdila, da nikoli več ne bo stala na odru, ji prav petje daje življenjsko energijo.
Povejte kaj o koncertu.
Najprej bom zapela Ave Mario, ker je to prva pesem, ki sem jo zapela v javnosti – v cerkvi na poroki moje birmanske botre (prisrčen smeh). Takrat se je začelo govoriti o Eldinem glasu. Najprej me je učil naš župnik. Ko me je slišal peti, me je povabil na kor, ampak pri pevskem zboru moraš biti v kalupu, jaz sem želela izstopati, ženske pa so me rinile nazaj. Sem rekla župniku, da ne maram biti v zboru, ker hočem, da se me sliši. In me je začel sam učiti, vsako nedeljo sva imela vaje. Moje kolegice, takrat smo bili mularija, so za mano vpile: "Opera Elda!" In pisale grafite na zidove – od jeze, ker nisem šla z njimi, ampak na vaje. Joj, kako so mi nagajale (hihitaje). Jaz pa sem jih zlasala! (Popade jo smeh.) Vse bi dala za petje!
Torej ste že takrat vedeli, kaj želite početi v življenju?
Verjetno res. Starši so mi govorili, da mi nismo za to, da živimo na kmetih, nimamo šol, da je petje za tiste v mestu. Odgovarjala sem jim, da bi bila boljša od meščank. Ni mi dalo miru. Tisti črv notri je želel nekaj dokazati. Oni so me pa tlačili. In dosegli ravno nasprotno. Danes pa otroke silimo, naj se učijo klavirja, not itd., pa se nočejo.
S hčerko Ano Dežman, ki je danes tudi glasbenica, niste imeli teh težav?
Zanimivo, oba z možem (glasbenik Anton Dežman, op. p.) sva ji branila, da bi šla po mojih stopinjah.
Zakaj?
Ker je pevski poklic zelo nehvaležen, naporen in lahko tragično premineš. Umetnike izkoriščajo, ker smo preveč naivni, predobri; biti moraš drugačen, preračunljiv, da bi imel kaj od tega, sicer nastradaš, kot sem nastradala sama. Vzeli so mi vse (v 90. letih ji je Ministrstvo za kulturo odvzelo naziv svobodne umetnice, češ da njene pesmi niso dovolj sodobne; op. p.) in nisem mogla več peti, nisem imela moči. Ampak ker me je občinstvo želelo nazaj, se je zgodil čudež, da sem po moževi smrti leta 1999 spet začela peti.
Kaj ste počeli, ko niste peli?
Začela sem spet delati v Trstu, tako kot moja mama – še zdaj dela, pa jih ima 86! Pozabila sem na probleme in na petje. Sedem let sem hodila v Trst pomagat pospravljat starejšim. Delo je zdravilo, rešilo me je, sicer ne vem, kako bi se končalo. Možu sem že rekla, naj se ne vznemirja, ker ne bom nikoli več stopila na oder. Pa me je podprl, čeprav je vedel, da bo hudo. Vedno je bilo hudo, nikoli nisem veliko zaslužila, vedno so druge vabili tja, kjer je bil denar, na primer Marjano ali Majdo (Deržaj in Sepe, op. p.). Ne vem, očitno je bil to tak klan, nisem spadala vanj. Potem so me leta 1997 prosili, da bi pela na koncertu v Vikrčah. Štirikrat so me prišli prosit. Mož je rekel, naj grem, če me tako želijo. Vedel je, da me bo petje rešilo. In honorar je bil velik (smeh). To je bil moj "come back". Mediji so razglasili, da Elda spet poje, in so me začeli vabiti.
Zakaj niste spadali v zaslužkarski klan?
Ne vem. Bila sem drugačna, kmečko dekle, nisem se družila z njimi. Verjetno nisem bila dovolj dovzetna za družbo, klepete, žur.
Celoten intervju preberite v aktualnem Stopu (št. 23, izid 10. maja 2009.)
