Ko me je programski direktor Pro Plusa Branko Čakarmiš poklical in vprašal, če bi šla na "kmetijo", mi je postalo zelo vroče: "Pa kje si mene našel?" sem uspela izdaviti, in v mojih, takrat še zelo racionalno razpoloženih možganih je bil odgovor zelo jasen in nedvoumen: "Ne! Ne na kmetijo, ne v resničnostni šov!" Čeprav je v ozadju že pozvanjalo: "Bejba, to je vendarle izziv, saj si novinarka – temu se ne smeš odreči!" In tako sem – čez nekaj dni – seveda pristala. Grem na kmetijo, pa bo, kar bo.
Šla sem iz dveh nagibov: najprej novinarskega, da vidim, kaj se resnično dogaja v resničnostnih šovih, kako jih snemajo, koliko je v njih res resnice, resničnega dogajanja, kolik pa je igre, igranja, zavajanja, manipuliranja … po drugi strani pa iz čisto človeške radovednosti, kako se bom jaz znašla v družbi t. i. "slavnih" Slovencev, koliko se bom znala prilagoditi, se boriti za obstoj …
Prvi dan na kmetiji je bil najbolj kritičen: "Pa kaj mi je tega bilo treba?" Kmetijo sem obiskala leto dni prej kot novinarka, in že takrat mi ni bilo jasno, kako so prebivalci kmetije zdržali ob ledeno mrzli vodi iz vodnjaka, brez elektrike, ob stranišču na "štrbunk" … Zdaj pa sem vse to doživljala na lastni koži. Želela sem si domov, pred televizijo, na moj mehki kavč, z mojimi revijami in knjigami … kajti s sabo nisem smela odnesti prav ničesar zabavnega, nobenih kart, nobenih knjig, nič … samo zato, da bi se čim več družila z ostalimi "kmeti". Pa saj niso bili tako slaba družba: Arturja Šterna sem poznala že od prej in vedela sem, da če mi bo ob drugih dolgčas, mi ob njem gotovo ne bo, saj je zelo razgledan in načitan človek. Salome sem poznala iz medijev in izpred dvajset let, ko je bila še zelo čedni Nenad – tudi zanjo sem bila prepričana, da nam bo krajšala dolge urice, s čimerkoli že, samo z dolgočasjem ne. Tudi z Goranom Breščanskim sva se spoznala na RGL-u, na "mojem" radiu, na intervjuju s skupino Sausages. Veliko let nazaj. Z Majo Prašnikar sva delali seksi intervju po elektronski pošti, ne v živo. Spomnila sem se samo njenih zapeljivih fotografij. Tudi s Fredijem Milerjem sva delala intervju po telefonu in zdelo se mi je lepo, da se me je spomnil. Suzane Jakšič nisem poznala, pa Mikija Bubulja prav tako ne, La Toyo sem videla prvič v življenju – no, prav ona se mi je zdela najbolj nesrečno bitje na kmetiji – z umetno in tudi naravno našobljenimi ustnicami je zaskrbljeno stopicljala sem in tja in delovala zelo izgubljeno in nesrečno. Ko sem jo pobarala, zdaj je takšna, je v primorščini odgovorila: "Ma nisem si tega tako predstavljala! Mislila sem, da bo vse bolj fino! Sem gledala italijansko kmetijo, oni so bili bolj nobel!" Malo sem jo tolažila, čeprav sem potem ugotovila, da nisem ne prva ne edina: v zaščito jo je vzel "veliki vodja", pa tudi veliki manipulator, dr. Artur Štern. Ta je – kolikor se mi zdi še danes, ko razmišljam za nazaj – že prvi dan na kmetiji naredil "strašen plan", kako bo pobral veliko nagrado 50.000 evrov in je tudi že izbral ljudi, ki mu bodo pri tem pomagali – ker so s prvim avtomobilom prišli na kmetijo La Toya in on, pa Maja P in Goran, sta bila onadva že kar avtomatsko všteta med "pomočnike", potem pa še Marijan Novina – prva štirica. Vmes je tudi meni ponudil peto mesto – od zadaj – pa z njim nekako nisem bila zadovoljna. Ampak o tej – notranji zgodbi – bo itak napisanega še veliko.
Če želite izvedeti kaj pikantnega o kozi Berti, kliknite tukaj!
Če želite izvedeti kaj več o spletkah »kralja« Arturja, kliknite tukaj!
Če želite izvedeti podrobnosti o prvem dnevu na Kmetiji slavnih, kliknite tukaj!
Če želite izvedeti, kako smo molzli naši ljubi kravi, kliknite tukaj!
Če želite izvedeti vse o La Toyinih seskih, kliknite tukaj!
Če želite izvedeti, zakaj je hotela domov Suzana, kliknite tukaj!
Če želite prebrati vroč intervju z La Toyo, kliknite tukaj!
