V sredo, 11. novembra, bo v Cankarjevem domu nastopil makedonski pianist Simon Trpčeski. 30-letni klavirski virtuoz velja za enega najboljših pianistov mlajše generacije na svetu in je sodeloval že s skoraj vsemi najpomembnejšimi svetovnimi orkestri.
Pianist Simon Trpčeski je diplomiral na Fakulteti za glasbeno umetnost Univerze sv. Cirila in Metoda v Skopju, kjer je sedaj tudi sam učitelj. Glasbeni svet je nanj postal pozoren po zmagi na mednarodnem klavirskem tekmovanju leta 2000 v Londonu. Zmagal je tudi na
tekmovanjih na Češkem in v Italiji, med letoma 2001 in 2003 ga je britanski radio vključil na seznam nove generacije mladih umetnikov, maja 2003 je prejel nagrado za mlade umetnike, ki jo podeljuje Društvo Kraljeve filharmonije, leto kasneje pa je nastopil na glasbenem festivalu BBC Proms, ki poteka v znameniti londonski dvorani Royal Albert Hall. S tem so se mu odprla vrata praktično vseh svetovnih odrov in začel je sodelovati z najbolj znanimi orkestri.
Zakaj ste se odločili ravno za klavir?
Kot otrok sem začel igrati harmoniko – to je bila in ostaja moja prva ljubezen. Odraščal sem namreč v Makedoniji, v kateri je, kot Slovenci bolj ali manj dobro veste, narodna glasba zelo pomembna. Ves čas sem bil obkrožen s petjem in glasbo, kar je pomagalo pri izoblikovanju mojega občutka za glasbo. A takrat v glasbeni šoli niso poučevali harmonike, klavir pa se mi je zdel še najbolj podoben temu glasbilu, zato sem pač izbral klavir. Seveda sem kasneje ugotovil, da sta glasbili, razen tega, da imata obe tipke, zelo različni. Klavir sem vzljubil zato, ker sem strastna oseba in lahko iz njega izvabim najbolj široko dimenzijo zvokov. To me notranje izpopolnjuje. In nisem prvi, ki trdi, da je klavir orkester v malem!
O čem premišljujete, medtem ko igrate? Verjetno le preigravanje not še ne naredi dobre skladbe?
Veliko stvari mi gre takrat po glavi. Mislim, da je to povezano z osebnostjo in izobrazbo umetnika ter seveda z znanjem o skladbi, ki jo igra, in osebno vizijo le-te. Včasih se mi tako po glavi podijo prizori iz knjige ali resničnega življenja, včasih vidim kakšno osebo, drugič sliko ali pejsaž iz narave. V vsakem primeru je zelo barvito, saj lahko glasbo povežemo z veliko različnimi umetnostmi: poezijo, arhitekturo, slikanjem, kiparjenjem … In mimogrede: note imajo dodane tudi skladateljeve opombe, ki nam dajejo napotke za interpretacijo skladbe, kar moramo spoštovati.
Kaj vam je najbolj všeč pri nastopanju?
Občutek čarobnosti, ki me obdaja med nastopom, in občutek iskrenega spoštovanja, ki ga izrazi polna dvorana ljudi. Tega se ne da opisati z besedami.
Kdo je vaš najljubši skladatelj?
Globoko v sebi sem romantična oseba, ampak naučen sem, da se najdem v vsaki skladbi, ne glede na glasbeni stil in zgodovinsko obdobje, iz katerega skladba prihaja. Ne razumite me narobe, ampak kot romantiku so mi bliže lirične skladbe, ki jih lahko najdemo od Bacha pa do današnjih skladateljev. Mislim, da mi je sicer do sedaj uspelo dobro interpretirati vse, česar sem se lotil. Ampak o tem naj seveda presodi občinstvo.
Nekateri pravijo, da je klasična glasba samo za izobražene ljudi in tiste iz višjih razredov. Se strinjate?
Res je klasična glasba del elitne kulture, ne popularne. Po drugi strani pa nihče ne bi smel delati takšnih kategorizacij. Klasična glasba sproža takšne ali drugačne občutke pri vseh poslušalcih, ne glede na izobrazbo. Zagovorniki orkestrov in recitalov se z razlogom trudijo, da bi to glasbo razširili in približali večjemu številu ljudi s pomočjo različnih izobraževalnih programov, ki bi na neki točni vključevale celo državo. Je pa tudi res, da klasična glasba ne ustreza vsakemu in ne more se kar vsak z njo ukvarjati profesionalno. A tako je tudi z drugimi zvrstmi glasbe, za vsako moraš imeti talent. Ampak nihče vam ne more preprečiti, da bi jo poslušali (smeh). Znanstveno je dokazano, da klasična glasba dobrodejno vpliva na dojenčke in otroke.
Igrate po celem svetu in z različnimi glasbeniki. Vas nenehna potovanja in vedno drugi obrazi ne utrujajo?
Srečo imam, da sem odraščal v zelo topli družini, česar mnogi moji kolegi zase ne morejo reči. Vesel sem, da mojo življenjsko vizijo razumejo in podpirajo tudi moji menedžerji. Nisem oseba, ki bi bila pripravljena življenje preživeti na letalih, v hotelih in koncertnih dvoranah. Če želiš dobro interpretirati skladbo, moraš imeti tudi dovolj časa, da uživaš v radostih vsakdanjega življenja. Vedno pravim, da bom končal kariero, če bom začutil, da delam rutinsko, kot stroj. Morda bo potem moje življenje bolj skromno, ampak zagotovo tudi bolj mirno. Seveda sem včasih vsega naveličan, ampak zato moraš znati dobro načrtovati. Oče mi je rekel: »Če si boš naredil dober urnik, boš našel čas za vse!« Rad obiščem nove kraje, srečam nove ljudi, spoznavam druge kulture – to nas bogati. Prihajam iz preproste družine, odraščal sem v skromnih razmerah, saj smo bili v družini trije otroci, zato sem moral do uspeha prehoditi dolgo pot. Moj uspeh je tudi uspeh moje družine. Moj moto je: Per aspera ad astra (skozi trnje do zvezd).
Zakaj ostajate v Makedoniji?
Makedonija je moj dom in bo to vedno ostala, tudi če bom kdaj živel kje drugje. Trenutno sem tukaj čisto zadovoljen. Ljubo doma, kdor ga ima (smeh). Čeprav je naša dežela še v stanju tranzicije, se stvari počasi izboljšujejo. Makedonci so topli in imajo neverjetnega duha, ki ga Zahodnjaki iz večjih in močnejših držav občudujejo. Nihče ne ve, kaj prinaša prihodnost. Torej, kot pravimo v Makedoniji: samo da smo živi in zdravi in vse bo dobro!
Menda pišete tudi pop glasbo?
Res je. Jaz pišem glasbo, moj brat Jovan pa besedila. Tega ne delam zaradi denarja, ampak ko imam čas in dobim navdih, torej skladbo ali dve na leto. V to pa ne vključim le svojega talenta, ampak tudi svojo klasično glasbeno izobrazbo, saj želim skladbi dati resnično vrednost. Za svoje skladbe najdem nadarjene pevce. Nekaj mojih pesmi je v Makedoniji zelo priljubljenih. Le malo vas verjetno ve, da sta dve moji pesmi zelo znani po celi bivši Jugoslaviji, in sicer zaradi najboljšega pop pevca, kar jih je Balkan kdaj imel – mojega dragega prijatelja in kolega Tošeta Proeskega.
Ste tudi učitelj klavirja na Akademiji za glasbo na Univerzi Sv. Cirila in Metoda v Skopju. Katera je najpomembnejša stvar, ki jo želite naučiti svoje študente?
Biti učitelj je nekaj drugega kot igrati klavir in nastopati na koncertu. Učitelj mora biti odličen pedagog in psiholog. Najti želim najbolj avtentičen način razlage skladateljevih idej. Študentom želim dati najpomembnejšo stvar pri glasbi: okus. Ta je zapisan v skladbi, moramo ga le najti in občutiti. Rad bi jim dopovedal tudi, da je naš poklic zelo težak, da morajo verjeti vase, se dobro organizirati in trdo delati, če se želijo razviti in nekaj doseči.
Nam lahko poveste kaj o sebi, o Simonu zasebno?
Londonski The Times me je opisal kot nenormalno normalnega (smeh). Ampak tako je. Sem zelo preprost in zgovoren. Nimam še otrok, sem pa obkrožen s čudovito družino, ki bogati moje življenje. Brez nje ne bi bil, kar sem. Cenim iskrenost, ne maram pa ljubosumja. Rad imam nasmejane ljudi, verjetno tudi zato, ker se sam veliko smejim. V prostem času grem rad na kakšno razstavo, v gledališče, berem knjige, obiskujem tudi klasične koncerte, saj je to del mojega poklica. Rad imam tudi narodno in pop glasbo, s kakršnima sem v nekdanji Jugoslaviji odraščal. Uživam v sprehodih in naravi, plavam, od športov sem najbolj navdušen nad nogometom. Konec koncev pa skušam čim bolj uživati v življenju. Le kaj je lahko boljše od tega (smeh)?
