Strel je nekaj popolnoma drugega. Ali si lahko vrhunski športnik, če na vsem svetu ni enako norega človeka, ki bi počel enake stvari? Težko. Strel je vsekakor človek, ki sodi v Guinnessovo knjigo rekordov, je možakar, ki lahko s svojimi podvigi uživa veliko spoštovanja, a to ga ne postavlja ob bok tistim, ki lahko svoje dosežke primerjajo z drugimi - recimo na olimpijskih igrah ali kakih drugih svetovnih tekmovanjih. Pa to še ne pomeni, da so njegovi dosežki manj vredni ali - bog ne daj - da sodi v cirkus med bradate ženske ...
Ker je ultramaratonsko plavanje njegov poklic, je razumljivo, da je Slovenija zanj premajhna. Amerika je dežela velikih razdalj, velikih sanj in velikih priložnosti - Strel to zelo dobro opiše v tokratnem Stopovem intervjuju. V ZDA so sposobni delati šove, ljudje imajo radi ekstreme, mediji so lačni senzacij in človeka, ki pluje po reki navzdol, dan za dnem, teden za tednom, mesece ... Toda morda prav zato, ker so Američani iz vsake stvari sposobni narediti senzacijo, cirkus, če hočete, Strela domači mediji - kot pravi sam - gledajo postrani. Skepsa je varovalka, ki novinarju pomaga vzpostavljati distanco do zgodbe, s katero se ukvarja, da - po domače - ne "nasede". Strelove zgodbe dobesedno kličejo po tem, da je človek pri razdajanju občudovanja previden. Zato ker so zgodbe tako neverjetne, zaradi Strelove narave, zaradi njegovih izrednih samopromocijskih sposobnosti, zaradi hrupa, ki ga on in njegova ekipa naredijo ob vsakem podvigu. Novinarji se praviloma ukvarjamo z dejstvi, o zgodbi, ki jo pluje Strel, lahko poleg knjige rekordov piše le še film. Tam niso pomembni fakti, pomembna so čustva. Ta prodajajo film.
Strelova zgodba je resnično filmska zgodba in kot taka vredna pozornosti in občudovanja.
