V seriji Danes dol, jutri gor igrate upokojenega direktorja Staneta. Kako vam je všeč?
Imeli smo tako malo časa za priprave in snemanje, da se na ta lik sploh nisem imel časa navaditi. Sproti sem ga gradil. Zdi pa se mi zanimiv in tipično slovenski. V njem sem videl enega mojih nekdanjih nadrejenih (smeh). Socialistični direktor brez menedžerskih sposobnosti, ki pride na kant in v pokoju ne more pozabiti nekdanje Jugoslavije, ko mu je šlo dobro. Olajšano mu je vsaj s tem, da ima energično in hudo ženo. Po tej plati je copata, saj se nikoli ni ukvarjal z ženinimi stvarmi in nima pojma o gospodinjskih opravilih, pa se jih mora naenkrat lotiti, ker ni več denarja za pomočnico, on pa je v pokoju in ima čas. Upam, da smo ga dobro oblikovali. Desa (Muck, igra Stanetovo ženo Irmo, op. p.) se je čisto navdušila nad liki. Če bomo snemali še eno sezono, se je že ponudila, da bi pisala scenarij. Like je kar posvojila, tako profilirano jih vidi. Na koncu snemanja je rekla, da že vidi, kaj je z njimi naprej (smeh).
Kako se počuti igralec, ko vrsto let igra v gledališču, pa ga pozna le ozek krog ljudi, potem pa posname serijo ali film, morda reklamo – in kar naenkrat ga pozna vsa Slovenija?
Tega sem se že navadil. Televizija veliko pripomore k prepoznavnosti, čeprav moram reči, da se mi ne zdi, da sem v gledališču neznan. Imam svoje občinstvo, ki diha z mano. V gledališču sem odigral že več kot 120 vlog, nastopal v praktično vseh slovenskih gledaliških hišah, a moja prepoznavnost je bila največja z reklamo za mortadelo (smeh). Takrat so me začeli ljudje pozdravljati, me ogovarjati, mi čestitati, kot da sem posnel ne vem kakšen film (smeh). To se mi je zdelo smešno. No, najvišja kultura je še vedno tako (premišljuje) … ljudje se ne morejo odločiti, ali je to pomembno ali ne, vzgibi, zakaj hoditi v gledališče, so še vedno zelo različni, zelo profani, skratka: to ni neka potreba, kot npr. na Češkem. Pri njih je to nuja, pri nas pa še ne.
Ampak obisk v gledališčih se veča, kajne?
V bistvu je konstanten, a še vedno se ljudje hodijo v teater zabavat, niso pa pripravljeni razmišljati. Pred časom smo v Cankarjevem domu delali predstavo Črni kos – zelo intriganten tekst (govori o pedofiliji, op. p.), dobra predstava, kjerkoli so jo igrali, je doživela polemične odzive, pri nas pa je šla tiho mimo, dvorana ni bila nikoli polna. Ljudem se ne da hodit v teater, da bi kaj dobili, ampak le za sprostitev.
Saj ponavadi se tudi v komedijah in muzikalih skrivajo globlje teme.
Ja, na ta način jim jih podtaknemo (smeh), znotraj zabave.
Kaj je težje igrati: komedijo ali dramo?
Kar se mene tiče, je težja komedija. Gledalca lažje spraviš v solze, kot v smeh. Komedijo moraš igrati kot dramo, če hočeš, da je res smešna. Če dobro pogledate, so stvari, ki se pri komediji dogajajo na odru, zelo tragične – tako zelo, da so skoraj groteskne. Npr. pri Sugar – Nekateri so za vroče so na odru trupla, pobijajo se, v Beneškem dvojčku je eden od dvojčkov mrtev itd. A včasih se da veliko več povedati s komedijo kot z dramo.
Celoten intervju preberite v aktualni številki revije Stop (št. 03, izid 20. januar 2010)!
