Peter Mankoč, najboljši slovenski plavalec, desetkratni evropski prvak in večkratni svetovni prvak na 100 m mešano v kratkih bazenih, bo letos petič nastopil na olimpijskih igrah. Njegovemu prijatelju Alenu Kobilici, nekdanjemu vrhunskemu manekenu, ki je pred tremi leti zaradi operacije tumorja oslepel, sedaj pa že dobro leto trenira plavanje, pa se žal ni uspelo uvrstiti na paraolimpijske igre. Plavalca smo povabili na skupen klepet, ki se je že med fotografiranjem začel z zbadanjem, kdo je lepši, kdo večji zvezdnik, ter nadaljeval z nasveti o plavanju in oblačenju kopalk.
Peter in Alen, od kod se poznata?
Alen: Za Petra sem, jasno, slišal že veliko prej, saj je legenda slovenskega plavanja. In ko sem še delal v modi, sem ga enkrat srečal na letalu, a nisva govorila.
Peter: Tudi jaz sem že prej poznal Alena iz reklam in kot slavnega slovenskega manekena. Prvič pa sva govorila, ko sva se srečala na bazenu.
Alen: Srečujeva se na treningih na DIF-u, Peter ponavadi ravno konča, ko jaz začnem, tako da kakšno rečeva.
Potem ne plavata skupaj?
Alen: Ne, redko.
Peter: Mislim, da sva bila dvakrat istočasno v bazenu. Jaz imam drugače organizirane treninge, in ko končam, je bazen tudi zaprt za javnost, tako da je za Alena lažje, on namreč ne more plavati na normalnih progah, ker bi bil ves popraskan. Ne bi več mogel opravljati svojega manekenskega dela (smeh).
Alen: Pri mojem treningu ponavadi potegnemo vrvi, da plavam med njima, na tekmah so seveda običajne plastične proge, ki so lahko ostre kot rezila. Ravno na zadnji tekmi so bile take (pokaže odrgnine na roki). A ni kaj.
Skupaj torej nista poskusila plavati, tekmovati?
Peter: Ne.
Alen: Jaz plavam profesionalno eno leto, Peter pa že ...
Peter: Kakih 28 let (smeh).
Alen: No, vidite, manjka mi še 27 let (smeh)!
Peter: Na žalost si večina ljudi predstavlja plavanje kot čofotanje na morju, a je eden najtežjih športov: voda ima veliko večji upor kot zrak, ne odrivaš se od tal, ampak od vode, ujeti moraš ritem, osvojiti tehniko, poleg tega pa imaš omejeno dihanje. To je za večino največji problem.
Alen, menda imate Petrove kopalke?
Alen: Ja, dal mi je svoje "ta hitre" kopalke, z njimi sem za sekundo izboljšal svoj rezultat (smeh).
Peter: Če bi plaval bolj naravnost, bi bil še hitrejši, tako pa malo zaviješ in narediš še nekaj dodatnih metrov.
Alen: Točno, mi, ki ne vidimo, v petdesetmetrskem bazenu odplavamo cca. 52 metrov, ker malo vijugamo, gremo v progo. Kolegi, ki plavajo že 10 let in so med najboljšimi na svetu, pravijo, da se nikoli ne naučiš zares plavati naravnost. Enkrat ti gre, drugič pa se spet zaletiš v progo.
Peter, ste kdaj poskusili plavati slepo?
Peter: Ne. Že nekajkrat sem se dobro opraskal na progi, ko aem plaval hrbtno in mi je sijalo sonce v oči, tako da se slepega plavanja ne grem. Tudi na morju, kjer ne vidim dna, ampak temo, me ne spravite v vodo. To je poklicna deformacija.
Alen: Morda pa se enkrat vseeno pomeriva v bazenu z zatemnjenimi očali.
Peter: Pa da izgubim ramo (smeh).
Vrnimo se h kopalkam. Kako je prišlo do tega, da ste dobili Petrove kopalke?
Alen: Odpravljal sem se na tekmo, pa nisem pravočasno dobil kopalk. Po naključju sem srečal Petra in mu to povedal, pa mi je ponudil svoje, ki jih ne uporablja.
Peter: Niso bile čisto nove, a boljše to kot nič.
Alen: Ko sem jih navlekel nase, nisem mogel verjeti, da jih je Peter lahko kdaj spravil nase (smeh obeh).
Peter: Te nove kopalke, v katere se tlačimo zdaj, so tako ozke, da se oprimejo celo roke. Najtežje jih je obleči prvič, potem že gre. Ko pa so bile tiste neoprenske za vse telo, si potreboval štiri ljudi, da so te spravili noter (smeh).
Alen: Peter, hotel sem te vprašati, kdaj ti oblečeš te kopalke, koliko pred tekmo?
Peter: Čim kasneje. Problem je, če si jih oblačiš sam, te od vlečenja bolijo prsti in to ni dobro za plavanje. (Še nekaj časa se pogovarjata o tem, koliko minut pred tekmo obleči kopalke.)
Intervju lahko v celoti preberete v Stopu številka 30.
