Dokumentarni film Nekoč je bila dežela pridnih prikaže, da je ta specifična podoba Slovenije pravzaprav nastajala ob pomoči umetnosti, pop kulture, medijev, športa, civilne družbe, glasbe in oglaševanja ter da so pri grajenju samopodobe naroda ti elementi pravzaprav odigrali večjo vlogo kot uradna politika. Zanimivo je, kako se je ta narodna identiteta spreminjala do danes. Kam so izginile vse pozitivne lastnosti slovenskega nacionalnega karakterja? Zakaj nismo več prijazni, delavni in pridni ter kakšni torej smo? Kam je izginil stereotip o "Janezih", ki nas je razlikoval od nekdanjih sonarodnjakov?
OD PUNKA DO RIFLETA
Ideja za film Nekoč je bila dežela pridnih je prišla ob 20. obletnici osamosvojitve Slovenije, ko so se politični veljaki tako kot vsako leto merili v tem, kdo od njih je bolj zaslužen za našo samostojnost. Jani Sever in Urša Menart, ki sta kriva za scenarij filma, sta dogajanje pred dvema desetletjema želela pogledati iz drugega zornega kota – zanimala ju je takratna družbena klima, ki je vplivala na vsakdanjega človeka. Poleg politike so imeli pri osamosvajanju Slovenije pomembno vlogo tudi umetnost, alternativna kultura, glasba, televizija, oglaševanje in šport, a vsak ima svoje spomine na to obdobje. Urša se recimo spominja akcije Slovenija, moja dežela, zajčkov, ki si umivajo zobe, Mateje Svet in seveda Rifletovega šala, po drugi strani pa se malce starejši Jani spominja punkovskega gibanja, nasprotja med punkerji in šminkerji, začetkov nacionalizma in na koncu zborovanja ter razpada države v vojni. Medtem ko je bila Urša skorajda še v plenicah, je Jani v raznih punkovskih bendih igral bobne in pisal besedila, se kasneje posvečal študiju zgodovine in na koncu tega obdobja postal novinar Mladine. In kako sta svoja povsem generacijsko različna pogleda na osamosvajanje Slovenije spravila v isti film? "Sam sem opozarjal na nekatere stvari, ki jih njena generacija morda ne pozna dovolj dobro, ona pa je poudarjala tiste, ki se morda meni ne zdijo najbolj pomembne. Ideja je bila nekako združiti vso pop kulturo tistega časa, tako alternativno kot množično. Pokazalo se je, da danes delujeta manj nasprotni, kot je bilo to razumljeno takrat."
KLJUČEN IZBOR SOGOVORNIKOV
Kot pravi Urša, je bil za film ključen izbor sogovornikov. Trudila sta se izbrati ljudi, ki so bili takrat dejavni na več področjih. Med sogovorniki so se tako znašli recimo Marcel Štefančič jr., Borut Mehle, Ervin Hladnik Milharčič, Igor Vidmar, Jani Bavčer, Jernej Repovš, Miša Molk, Aleš Klinar, Tone Fornezzi Tof in Janez Hočevar Rifle. Zanimiv je tudi izbor krajev, kjer so posneli intervjuje. Urša je sogovornike postavila v tipična slovenska okolja z močno simbolno vrednostjo – pred kozolec, na tank, na Pot spominov in tovarištva ter na Ljubelj. Poleg podrobnih intervjujev s predstavniki oglaševanja, medijev, popularne kulture, civilnodružbenih gibanj in športa pa intervjuje dopolnjuje dokumentarno arhivsko gradivo iz zakladnice nacionalne televizije: oglasi, videospoti, plakati, televizijski prispevki, arhivski posnetki akcij, festivalov in vsakdanjega življenja.
DEŽELA PREVARANTOV
"Ko smo začeli pripravljati film, se zdajšnje ljudsko gibanje ni niti nakazovalo, je pa že bila prisotna zavest, da se je Slovenija v zadnjih dvajsetih letih zelo spremenila in da to spremembo ljudje doživljajo kot izrazito negativno. To smo v filmu tudi pokazali," pove Jani. Urša priznava, da se je izid filma lepo poklopil z ljudskimi vstajami, a da je do tega prišlo po naključju. "Dogajanje je podobno, le mediji so različni," še doda. Pa smo res postali dežela prevarantov, kot v filmu zaključi novinarski kolega Borut Mehle? Urša se z njim strinja, a opaža, da se spremembe spet dogajajo in da obstaja upanje na čase, ko bomo spet veljali za pridne, delavne in poštene. Film, ki je spomenik vsem gibanjem, ki so pripomogla k osamosvojitvi, in hkrati portret dežele, ki svojega potenciala še do danes ni izkoristila, si lahko ogledate v ljubljanskem Kinodvoru, ta četrtek premierno v mariborskem Udarniku, v juniju pa na nacionalni televiziji.
