S svojo bivšo zasedbo Dire Straits je prodal milijone plošč in koncertnih vstopnic, a je bend sredi devetdesetih razpustil, ker mu ni bila všeč magnituda takšnega projekta, kot je bil eden najuspešnejših bendov vseh časov. Podal se je na solistično pot, tokrat manj pop in rock obarvano, in se vrgel v raziskovanje keltske in ameriške folkovske glasbe. Njegov v trenutku prepoznaven način prebiranja strun je ostal, kot tudi izbrani repertoar bivše zasedbe, ki ga bo ob novi plošči Privateering predstavil na prihajajočem koncertu v ljubljanskih Stožicah.
Vaša zadnja plošča Privateering je obsežno delo, ki se razteza preko dveh zgoščenk. Kdaj se vam je zdelo, da bo tokrat šlo za dvojni album?
Dozdevati se mi je začelo, ko so se skladbe vse bolj razvijale, saj nisem bil preveč navdušen, da bi šlo izključno za bluesovsko ploščo. Sicer vso svojo kariero grozim, da jo bom posnel, toda zdelo se mi je pametneje, da blues enostavno vkomponiram v skladbe. Po drugi strani imam rad nove izzive, tudi zaradi splošnega mnenja, da so dvojne plošče danes nesmiselno početje. A jaz sem si takšen obsežen album želel posneti.
Ste bili presenečeni nad lastno produktivnostjo?
Ja, včasih sem osupel nad ustvarjalnostjo v zadnjih letih. Ne vem, ali zato, ker me manj stvari zamoti in lahko tudi na turneji delam. Enostavno vzamem osnutke skladb s sabo, kitaro imam itak ves čas ob sebi in ustvarjam. Ob meni je prenosni računalnik in ne blokec z listi, po katerih sem čečkal in jih nato manično iskal, da bi našel tisti košček besedila, nakracanega na kosu lista. Z Applovim računalnikom gre veliko enostavneje, mar ne?
Kmalu se spet podajate na obsežno turnejo. Očitno v početju uživate, mnogi glasbeniki imajo raje krajše turneje in festivalske nastope, kjer jih posluša več ljudi.
Gre za uravnoteženje celotne zadeve. Turneje zvečine načrtujem okrog šolskih počitnic, da lahko z mano potujejo tudi moji fantje, ki so sicer stari petindvajset let. V načrtovanje koncertov je vključenih veliko najetih rok. Nastopanje mi je bilo od nekdaj zelo pomembno in ljudje čutijo, ko te gledajo in poslušajo, ali si res želiš biti pred njimi. Nikoli nisem izginil, še vedno sem motiviran, da se dokažem na odru. Na voljo imaš neko količino časa in skladbe, ki jih moraš odigrati, zato je potrebna razumska organizacija, pri kateri je treba ohraniti svežino. V celotni zadevi moram najti spontanost, sicer postane monotona. V tem se najde zabavni element, in ko rečem zabavni, to tudi mislim. Včasih me od smejanja bolijo rebra, saj so ljudje na isti frekvenci, vici se pokajo vsepovprek in tukaj ne mislim samo na bend, temveč na celotno ekipo, ki je z nami na poti. Turneje so pomemben del mojega življenja, a rad sem tudi doma, kjer imam čas zase in za iskanje novih skladb.
Se vam zdi, da ste postali “ekspert” za življenje na poti?
Dober prijatelj je bobnar in ravno včeraj mi je razlagal o ponavljajoči se bolečini v roki, ko udari po “snare” bobnu. Povedal sem mu: “Stari, vsak dan malo igraj, in ko boš čez čas res udrihal, to več ne bo tako boleče.” K temu je treba stremeti, daljši pripravi, preden se zares začne. Prve dni vaj pred turnejo sem bil običajno polomljen, vse me je bolelo, v roki sem dobival krče. In potem mi je nekoč Chet Atkins svetoval: “Vsak dan malo igraj, in ko bo šlo zares, poškodba ne bo prehuda.” Zadnja leta poskušam postati fit, preden sploh začnemo vaditi za turnejo, sicer bi me koncerti dotolkli.
Pogosto se govori o vaših rockovskih in nato folkovskih in akustičnih letih, a takšna delitev je verjetno (pre)enostavna. Zdi se, da se z leti bolj in bolj prelivajo.
Nedvomno, vse postane nekako zamegljeno ob robovih. Kot da bi razlil kozarec vode na sliko.
Izhaja vaša očitna naklonjenost do keltske glasbe iz otroštva, ki ste ga preživeli v Glasgowu?
Keltska glasba se mi nekako naravno prilega, ja, verjetno zaradi otroških let v Glasgowu, predvsem mislim na Jimmyja Shanda in škotsko plesno glasbo. Ti vplivi Glasgowa so se mešali s tistimi iz Newcastla, kjer so se mešali Škoti in Geordiejci (lokalni izraz za prebivalce severovzhodne Anglije, op. a.). Geordiejci so iskali službo na severu, Škoti so prihajali delat v ladjedelnice in vse je bilo prepleteno. Po mami strani je pol družine Geordiejcev in druga polovica Škotov. In te melodije, ki so jih ljudje tam prepevali in ki sem jih poslušal kot otrok po radiu, so z mano ostale za vedno. Mama mi je govorila, da sem jih začel prepevati pri osemnajstih mesecih.
Baje imate doma impresivno zbirko kitar.
No, sčasoma je postala zbirka, lahko bi tako rekli. Toda to pomeni, da sem zbiralec, kar pa nisem. Nikoli nisem zbiral kitar. Sprva jih nekaj rabiš zaradi različnosti glasbe, ki jo igraš, nato ti jih ljudje dajejo, nakar kupuješ rezervne, če bi se tiste prve pokvarile, in na koncu iščeš enake, kot jih že imaš, a z boljšim zvenom. In ja, nekega dne se obrneš in ugotoviš, da jih imaš sedemdeset! (smeh) Nato te prešine, da si mogoče res zbiratelj kitar.
Jemljete igranje kitare kot nekaj lahkotnega?
Moraš si želeti vedeti, kako se igra. Veliko ljudi sem skozi leta učil igranja in to ni enostavna naloga. Spomnim se, kako sem priganjal svoje prste, da so počeli, kar sem želel. Ne samo naučiti se prijeti akorde z levo roko, temveč tudi pravilno uporabljati desno, ker pri prebiranju igraš štiri takte s palcem, preostali prsti pa igrajo vmesne note, ki so naslonjene na basovske linije, ki jih igra palec. Šele takrat uvidiš kitaro iz druge perspektive – bodisi preko igranja tonov ali akordov, ker s palcem igraš ritem, na katerega je položeno vse drugo. Gre za podoben princip kot pri igranju klavirja. Ko to doumeš, postaneš precej ponižen, ker si se šele dotaknil površja obvladanja inštrumenta.
Vaš način igranja, prebiranja strun, je v hipu prepoznaven. Kako ste razvili ta specifičen slog?
Prebiranje strun sem začel, ker nisem imel ojačevalnika. Sposojal sem si akustične kitare in s prijateljem in njegovo sestro, ki je pela, smo nastopali po folkovskih klubih. Tam sem se naučil prebiranja, ves čas pa sem želel igrati v rockovskem bendu z električno kitaro. In tu je nastala ta dvojnost pri načinu, kako to počnem. Šele pozneje, ko me je posrkalo v blues in country blues sem ugotovil, da imam neki slog. Slog prihaja iz imitacije, ki se s ponavljanjem razvije v nekaj svojstvenega in prepoznavnega. Ljudje mi večkrat pravijo tako kot vi: “Točno vem, kdaj slišim tvoje igranje.” in to je prepoznavnost sloga, ki jo je težko definirati v besede, čeprav je po nekaj taktih prepoznavno.
V solistični karieri ste pogosto pisali o življenju rokodelcev, se pravi običajnega delavskega razreda. Zakaj?
Kaj ljudje počnejo za preživetje, me je od nekdaj fasciniralo. OK, vsak mora delati in žal mi je tistih brez služb, čeprav si jih eni ne želijo in zato marsikaj zamujajo. (smeh) Zaradi družinskih korenin me je vedno zanimalo proletarsko življenje običajnih ljudi in seveda se je to prikradlo v besedila. V otroštvu sem uvidel, da je takšno življenje lahko težko in polno preizkušenj.
Verjetno vam ljudje večkrat razlagajo, kako se jih pesmi dotaknejo. Brothers in Arms je nedvomno ena takšnih.
Brothers in Arms je dober primer tega, da skladba lahko zaživi svoje življenje in postane uteha mnogim ljudem. Enkrat sem gostoval na radijski postaji in poklical je možakar iz tankovskega regimenta. Razlagal je, kako so v zalivski vojni dan po hudi bitki zjutraj postavili vse tanke v vrsto in preko ozvočenja predvajali Brothers in Arms. Da jim je postala skladba nekakšna himna. Ni šlo za klic po orožju, pesem jim je bila uteha.
Ste disciplinirani, ko pride do vztrajanja pri ustvarjanju skladbe?
Karakterno sem, kot mi je nekoč dejal učitelj v šoli, precej len. Naj dam primer: če bi me poklicali in povabili na kosilo, bi se mi zdelo, da je ideja genialna, in bi bil dobre volje, medtem ko bi zrelejši ljudje povabilo zavrnili in raje opravili svoje delo za tisti dan.
Kaj vas potem motivira, če vas druge stvari tako z lahkoto zamotijo?
Vedno poskušam zadovoljiti samega sebe, tako kot to želi doseči pesnik, slikar ali pisatelj. In če ti ne uspe zadovoljiti sebe, ne boš nikoli zadovoljil drugih.
Predlani ste po Evropi in ZDA nastopali na skupni turneji z Bobom Dylanom, vašim starim tovarišem. Kakšna je bila izkušnja?
Z Bobom se poznava dolga leta. Prvič nas je z Dire Straits poslušal v Los Angelesu, ko smo bili še majhna štiričlanska zasedba. To mi je veliko pomenilo, ker sem ga jaz prvič slišal pri dvanajstih, ko je igral še akustične folkovske pesmi. Sestra je prinesla domov njegov album in od takrat me njegova glasba spremlja. Kot najstnik sem prisostvoval njegovemu koncertu v Newcastlu, ko je pol večera igral akustične in drugo polovico električne pesmi. Mnogi so to doživljali kot oskrunjenje nečesa svetega, jaz pa sem bil v sedmih nebesih. (smeh) Najin odnos je torej zelo naraven, oba prihajava iz iste glasbene točke, oba čutiva naklonjenost do tradicionalne glasbe, črne in bele, in od tod prihaja najin navdih. Veliko se pogovarjava o folku in bluesu in takrat tudi nastane kakšna kitica ali nekaj podobnega tisti glasbi. Kreativnost takrat izbruhne kot gejzir, ki ga žene skupna ljubezen do enake glasbe.
Se kdaj zdrznete ob misli, kako dobro so se stvari odvile v vaši karieri in lahko po vseh teh letih še vedno nastopate po svetu?
Nikoli ne pozabim, kakšno srečo imam, da lahko to počnem na tem nivoju. Delati z bendom takšnega kalibra in takšno ekipo je res privilegij.
