Igralka Aleksandra Balmazović je sprva študirala novinarstvo na Fakulteti za družbene vede ter slovanske jezike in španščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Nobenega od študijev ni končala, saj se je odločila postati igralka. Po neuspešnih sprejemnih izpitih na ljubljanskem AGRFT je bila sprejeta na študij igre na Akademiji za dramsko umetnost v Beogradu, kjer je leta 1999 tudi diplomirala, zdaj pa tam končuje magisterij filmske in teve produkcije. Pri nas jo v seriji Skrito v raju gledamo v vlogi psihoterapevtke Nade.
Kako ste se spoprijeli s to vlogo? Ste se v ta namen pogovorili s psihoterapevtko?
Pri raziskovanju vloge sem imela precej poglobljenega dela, pogovarjala sem se z različnimi terapevti, preučevala različne šole, tehnike ter pristope psihoterapije in psihoanalize, med drugim sem bila v stalnem »preverjanju« verističnosti zgodbe z načelnico psihiatrije v Zagrebu. V zadnjih letih se tudi sama veliko ukvarjam z različnimi »tehnikami« osebnostne rasti, v kombinaciji z dolgoletnim izvajanjem joge. Ne s ciljem iskanja sebe, ker bi bila izgubljena, ampak s ciljem radovednosti in raziskovanja lastne ekspanzije in kapacitet, ki jih ponujajo naši možgani, ki jih lahko z lastno voljo (in tehnikami) preoblikujemo. Še vedno je tema psihoterapije dostikrat tabu, a s ponosom povem, da sem tudi jaz imela terapevte. Mislim, da bi jih morali imeti vsi, ne zato, ker bi bili »bolni«, kot včasih pri komu vlada zelo ozkogledno, zadrto mnenje, ne zato, da bi nas popravljali, ampak zato, ker sami nimamo in ne moremo imeti objektivnega vpogleda v svojo celostno osebnostno sliko. V plemenskih skupnostih so imeli in še vedno imajo vrače, duhovne voditelje, v krščanstvu spovednike, v današnjem času so to »življenjski trenerji« – če nisi poslušal nasvetov babice, zdaj poslušaš njih (smeh) –, v tem duhu imamo prijatelje. A v prijateljstvu so lahko vpleteni predsodki, čustva, strah pred izgubo tistega, ki ga soočaš z neprijetnostmi. Dostikrat zmotno mislimo, da je prijatelj »samo« tisti, ki ti pomaga, ko si v težavah. Redko se najde prijatelj, ki te v tem prehiti, da do težav sploh ne prideš, saj smo vsi bolj dovzetni za pohvale in hvalospeve, vse manj je tistih, ki vidijo napake in so ti pripravljeni brezkompromisno nastaviti ogledalo.
Poznamo vas kot igralko, vse bolj se podajate tudi v filmsko produkcijo. Kako to?
Kot igralka sem v Sloveniji in tujini imela privilegij, da so k meni prišle raznovrstne vloge. Mogoče zaradi relativno majhnega trga nimamo potrebe po predalčkanju igralcev v eno vrsto vlog, kar je za nas igralce velika prednost. Po drugi strani je naša slovenska produkcija izjemno majhna in skromna. Če bi avtorji in igralci vsako leto dobili po en film in eno do dve seriji, je to še vedno malo v primerjavi z našimi sosedi v regiji, kjer so teve in filmske produkcije v razcvetu. Tam glede na število produkcij, ki so v obtoku, primanjkuje igralcev, avtorjev, kreativnih ekip, zato so tudi honorarji pri njih neprimerljivo boljši. Pri nas gledamo serije in filme in ljudje nas vidijo glamurozne na preprogah v časopisih ter mislijo, da smo dobro plačani. Nismo. Filmski ustvarjalci – režiserji, scenaristi, igralci –, ki nas vsa Slovenija gleda na televizijskih ekranih in v kinih, ne moremo preživeti samo od snemanj. Nihče ni za to kriv, samo majhen trg smo. Rešitev pa je v povezovanju z drugimi trgi. Zato sem se odločila za produkcijo. Pred leti mi je nekako nasproti prišla produkcija in velikodušno sem sprejela izziv. Čeprav sem zaradi napačne ocene in slabe izbire sodelavca, s katerim sem ustvarila kar nekaj uspešnih projektov, šla čez izjemno slabo in drago izkušnjo, sem dobila detajlni vpogled v proces za kamero in kreativo, ki me je spodbudil k nadaljnjemu izpopolnjevanju na tem področju. Proces produkcije me je navdušil, in čeprav sem se sprva mučila z levo polovico možganov in Excelovimi tabelami, me je prevzel sam proces, ki ti nudi prostor, da vplivaš na nastanek celotne zgodbe, da odpreš nekatera bistvena vprašanja; sestaviš ustrezno ekipo, sodeluješ pri izdelavi scenarija, si del celotnega ustvarjalnega procesa, svoje sporočilo in zgodbo lahko predstaviš celoviteje, veliko močneje, kot če k zgodbi prispevaš »samo« z igranjem svojega lika. Ugotovila sem, da skozi igro lahko izrazim en del sebe, del svojih vprašanj, tem in stališč, skozi produkcijo pa veliko več. Skozi teme, ki se mi valijo po glavi, lahko skozi izbor ekipe in celoten proces nastanka od ideje do realizacije veliko bolj izrazim neko svoje sporočilo, za katero mislim, da lahko rezonira z gledalcem.
Kaj bi si želeli posneti?
Zanimajo me intimne zgodbe, človeški karakterji, vse, kar je čudno, smešno, drugačno, neprilagojeno, vse nespretne in neprilagojene plati človeške narave, odnosi posameznika v svetu in sveta v posamezniku, kako različni odnosi med ljudmi vplivajo na našo pot, kako neki dogodek vpliva na nadaljnji razvoj življenja, zanimajo me eksistencialne teme, črni humor, vse bolj tudi teme, povezane z umetno inteligenco in kam bo to odpeljalo človeštvo. Vsekakor obožujem filme s črnim humorjem, kjer drama in tragedija človeških karakterjev in usod zares priplavata ravno v kontrastu s humorjem. Skozi humor se odpre v gledalcu prostor za sprejemanje, hkrati lahko v ozadju nanizaš resne, pereče in boleče teme. Zanimajo me tudi biografske zgodbe – še vedno vztrajam, da bi morali posneti film o geniju Nikoli Tesli –, o velikih umih, resnične zgodbe, velike zgodbe majhnih ljudi, ki so jih spremenile v velike.
V ta namen ste se vrnili v študijske klopi, in to znova v Beograd. Zakaj ste izbrali to državo oziroma mesto?
Na magisterij filmske in teve produkcije sem se vpisala v Beogradu, ker je tam trenutno avdiovizualna produkcija na izjemno visoki ravni, v regiji trenutno proizvajajo neverjetno kvantiteto in kvaliteto serij. Tako scenaristično, izvajalsko kot produkcijsko. Sem na polovici študija, drugo leto magisterija in sem nadvse navdušena nad količino znanja, ki ga imajo ter nad kakovostjo izvajanja predavanj ob celotni podpori strokovnjakov z različnih področij, tudi iz tujine.
Kaj pa radi počnete v prostem času?
Tečem, hodim v hrib, plavam, spet se igram z igranjem klavirja, začenjam jahati, rada bi poskusila kaj novega, nov šport, nove izzive, nekaj adrenalinskega, na primer skok s padalom. Veliko časa preživljam s sinom Levom. Še kakšno leto bo doma, potem gre na študij v tujino. Dragocena mi je vsaka minuta z njim. Moram seveda zbalansirati mojo željo s tem, koliko mi on to »dopušča«. (smeh) Razmišljam, pišem osnutke za nove potencialne scenarije, berem, gledam serije, filme, a gledam jih tako, da Lev pravi, da ne znam gledati in da sem dolgočasna za gledanje, ker ne gledam zgodbe, ampak vse ostalo: kako je posneto, kako igrajo, detajle, kakšna je montaža, kakšna kamera, kadriranje … In potem nimam pojma, o čem govori zgodba, in v neskončnost vrtim posnetke nazaj. Najbolj se zabavam, ko z Levom gledam serijo ali film in me preverja, ali sledim zgodbi. Če bom namreč tako nadaljevala, ne bo več ničesar hotel gledati z mano. Veliko bolj sem osredotočena na bistvo zgodbe v kinu, magije filmske dvorane in platna ne more zamenjati noben ekran, pametna televizija, visokotehnološki zaslon. Najraje bi imela svojo majhno kinodvorano, kjer bi bile mizice, pijača, narezek in bi imela projekcije izbranih filmov za majhne skupine in prijatelje.
