Legendarna dramska igralka in kraljica žlahtne komedije Polona Vetrih kljub upokojitvi ne miruje. Trenutno v SiTi Teatru BTC navdušuje v predstavi Blagi pokojniki, dragi možje, s katero se je prvič predstavila leta 1987, tokrat pa jo je začinila še z glasbenikoma Janezom Dovčem na harmoniki in Goranom Krmacem na tubi.
Zakaj ste se odločili za oživitev Pokojnikov?
Prvič zato, ker sem v Londonu opazila, pa tudi moji kolegi so mi sugerirali, da igralci, ki so imeli kakšne uspešne predstave pred recimo 30 leti in so še vedno v formi, te obnovijo malo po svoje, in to ljudje z veseljem pridejo gledat. Tisti, ki so jo že videli, jo hočejo še enkrat, pridejo pa tudi novi gledalci. Drugi razlog za to pa je, da sem v zadnjem času zasledila komedije, ki mi niso bile všeč. Ljudje pridejo gledat komedije, ker so obremenjeni in se želijo razveseliti, saj živimo v grdih časih. Zdi se mi neprimerno, da se ne potrudimo dovolj, da bi naredili komedijo takšno, kot mora biti. Res pa je, da to ni tako lahko. Moraš biti kar nadarjen. Medse sem tokrat povabila dva odlična glasbenika, Janeza Dovča na harmoniki in Gorana Krmaca na tubi, pri režiji pa mi je znova prišel nasproti Boris Kobal, ki mi je iz Trsta tudi prinesel ta tekst Alda Nicolaja, prevedel pa ga je Sergej Verč.
Igro ste študirali tudi v Londonu, kar za tiste čase ni bilo običajno. Kako to?
Po diplomi na AGRFT sem igrala v Mestnem gledališču ljubljanskem. Igrati sem začela že v drugem letniku, kar je bilo zelo redko, in je bilo veliko pričakovanje, da bom tam tudi zaposlena. Vendar ni bilo prostora zame, zato sem šla v Slovensko mladinsko gledališče, ki je bilo zelo v redu, ampak ni bilo čisto zame. Rekla sem si, da bom naredila nekaj več, in sem se prijavila na avdicijo v Londonu. Tam sem bila med najboljšimi študenti. Je bil pa to izjemno težek študij, študirati v tujem jeziku namreč ni tako lahko. Zlasti na tako prestižni akademiji. Naš rektor je bil lord, v Angliji umetnikom namreč še vedno podeljujejo lordske naslove. Pa to seveda ni taka razprodaja nagrad kot tukaj. Bila je zelo stroga selekcija. Bila sem edina Neangležinja v letniku in edina neangleško govoreča na celi akademiji. Profesorji so bili izjemni in zelo strogi, a tudi zelo prijateljski. Življenje v Londonu pa je bilo zelo drago. Ker sem leto pred avdicijo dobila nagrado za mlado igralko, sem sicer imela prednost pri štipendiji, ki pa ni bila velika, a sem na srečo imela tam sestro, ki mi je pomagala. Naslednje leto me je pa akademija glede na moje ocene predlagala za štipendijo British Councila, britansko štipendijo, ki je bila pa dobra.
Kako to, da niste ostali tam?
Saj bi ostala, a ne bi dobila dovoljenja za delo in za bivanje, zlasti za delo bi se zelo mučila. S sošolci pa smo ostali prijatelji. Enkrat na leto se srečujemo ter se zelo smejimo. Še dobro, da gremo vedno v italijansko restavracijo, sicer bi nas ven vrgli.
Kaj pa počnete, da ste v tako dobri formi?
V Londonu sem se naučila, da mora igralec vsak dan vaditi, ne glede na to, ali ima predstavo ali ne. Nekaj fizičnih, nekaj govornih in nekaj pevskih vaj. Jaz to delam. Jasno, da se to pozna. Če pride vloga ali ko si zamisliš, da bi spet igral, je namreč prepozno, da bi začel vaditi. Takrat je treba že znati. Takrat moraš usvojiti tekst in mizansceno ter preglodati predstavo.
10. januarja boste dopolnili 75 let. Nameravate ta jubilej kako posebej proslaviti?
Ne. Rojstni dan imam takoj po novem letu, tako da sem se že kot otrok odvadila tega, saj so mi zmeraj govorili: »Pa saj si dobila darilo za novo leto!« ali pa: »Saj je še potica ostala od silvestrovega!«. (smeh) Včasih je bila navada, da so igralci praznovali obletnice umetniškega ustvarjanja in žal mi je, da tega ni več v teatrih, saj bi si to zagotovo želeli tudi gledalci. Vem, da ne morejo narediti ravno za vsakega igralca, lahko bi pa naredili eno predstavo, s katero bi dva ali trije skupaj praznovali. Tudi to odrivanje starejših igralcev, zlasti iz institucijskih gledališč, kot je SNG Drama Ljubljana, se mi zdi velik greh. Drama je zelo krivična po svojem ustroju in načinu delovanja. Vendarle ima imenitno tradicijo, v njej so ustvarjali briljantni igralci. Jaz sem s to tradicijo živela že kot otrok, saj smo živeli na Erjavčevi ulici. Vse te igralce sem poznala, saj so tudi oni stanovali tam. Sever je bil naš sosed in pozneje moj profesor na akademiji, Danilova in Šaričeva pa sta stanovali v Gradišču, v Nemški hiši, ki ji hočejo zdaj prizidati Dramo in ji s tem delajo veliko krivico. Mislim, da bi moral biti novi oder Ljubljanske drame tam, kjer je zdaj Costa Concordia, ta grozna hiša, ki je tudi previsoka, da vzame zrak celi okolici, ne samo pogled na grad. Ves čas sem tudi verjela, da bomo z Litostrojem dobili nov prostor, da bo prišla garnitura novih mladih dramaturgov in režiserjev z novimi idejami, da bo to prostor, kjer se bodo lahko uveljavljali, ker tukaj je tudi veliko mladih igralcev, ki bi si to zaslužili. In ta prostor oziroma atmosfera bi to omogočila. Upam, da bo tako.
Kakšne pa so vaše želje za prihodnost?
Imam jih kar nekaj, ampak čisto vsega vam ne morem povedati, ker bi mogoče kdo rekel, da sem malo čez les – saj sem, drugače ne bi bila to, kar sem. Z dramaturginjo Mojco Kreft sva pred časom naredili zelo lepo izpoved o Ivani Kobilci. Jaz sem jo napisala, Mojca pa je dodala in korigirala tekst. Zanjo me je prosila Narodna galerija, ko so imeli razstavo o njej. Takrat so jo ljudje zelo radi gledali. Zdaj pa smo se že zelo resno menili, da bi jo spet uprizarjala, a je potem to vse skupaj propadlo. Ne vem, zakaj. Nihče od teh ljudi se ni več zanimal oziroma tudi opravičil ne, da ni možno ali karkoli. Čakala sem razlago, gotovo bi razumela, da ni denarja ali da ni prostora. A danes je tako, da ljudje mislijo, da če ne odgovorijo, da je to to. Mislim, da je to zelo nevzgojeno. Zlasti do igralke, ki je že toliko dala skozi v življenju in na odru. Zdaj sem se odločila za drugačen koncept in drugačen prostor in bi rada obnovila tri, štiri predstave. To bi še rada naredila. Potem pa bi rada anekdotično napisala svoje spomine. Zdaj še malo čakam, da me bo zagrabil še boljši občutek za komičnost, da bom to napisala v duhovitem stilu, saj ne bi rada, da tisto, kar se mi je dogajalo, pa se mi ne bi smelo, izzveni kot maščevanje, opravljanje ali obtoževanje. To bi rada povedala tako, da bodo ljudje vedeli, kaj vse se lahko zgodi enemu igralcu. Ker verjamem, da mnogo ljudi misli, kako mi je bilo samo dobro. Ni res. Gre mi tudi totalno na živce, ko kdo, ki še nikoli ni bil na odru, pred predstavo reče: »Uživaj!« Kaj naj uživam? Jaz delam to, kar mi je zadala in dala narava. Moram, izkoriščam svoj talent. Sem služenj svojega talenta. Ne kadim, ne pijem, ne jemljem mamil, to je moj opij. Včasih je težko služiti temu talentu. Mogoče si pred leti temu ne bi niti upala reči talent, ampak zdaj je pa dosti te ponižnosti, jaz imam talent, velik talent, ne samo odrski, znam tudi peti, igrati klavir in plesati – tega sicer ne počnem več. Niti si ne predstavljam, kako bi komedijo igrala brez posluha. Nekateri sicer jo. Bila sem tudi med prvimi, ki je naredila mononastop. Mislim, da sta jo pred mano samo Milena Muhič in Polde Bibič. V Drami sem bila pa zagotovo prva od žensk, tako da tukaj nosim zastavo. Almo in Pokojnike sem znala tudi v angleščini. S Pokojniki sem nastopala tudi v Londonu. Na West Endu sem imela dve predstavi, in to zelo uspešni za tiste čase.
