Režiser in glasbenik Jure Novak je 15. oktobra prevzel vajeti Cankarjevega doma. Z obiskom kulturnega hrama je zelo zadovoljen, za prihodnje leto pa napoveduje veliko presežnih gostovanj.
Kakšne cilje ste si zadali v svojem mandatu vodenja Cankarjevega doma?
Predvsem želim vzdrževati in nadgraditi že zdaj odličen program in storitve Cankarjevega doma. Zaposlenim, ki so večinoma vrhunski strokovnjaki, in tu ciljam na vse, od čistilnih služb do pomočnikov direktorja, želim omogočiti najboljše razmere za uspešno in ustvarjalno delo. Posameznih idej in pobud, mojih in skupnih, ne manjka, a je Cankarjev dom kompleksna organizacija in jih moram s sodelavci natančno raziskati, preden jih bomo vpeljali. Če pa namignem: mednarodni gledališki festival; večja odprtost za dnevne obiskovalce in deprivilegirane skupine; širitev programov kulturno-umetniške vzgoje; več razstav tudi v veliki sprejemni dvorani; še več velikih zgodb na področju resne glasbe; razširjen jazz festival; Liffe tudi kot strokovno srečanje. In tako dalje. Počasi. Vztrajno. Naprej.
Kako so vas sprejeli novi sodelavci?
Toplo. Profesionalno. Zavzeto. Počutim se podprt.
Ste spoznali že vse kotičke kulturnega hrama?
Nikakor. Še leta bo trajalo. Se pa počasi znajdem vsaj v osnovni navigaciji po zaodrju. Ste vedeli, da imamo banke ledu? Banke ledu!
Koliko obiskovalcev pa ste letos našteli v njem in kaj jih je najbolj zanimalo?
Prezgodaj vprašate. Tudi v zadnjih dneh decembra se število povečuje dnevno za nekaj tisoč. Vse kaže, da bomo presegli število pol milijona, zanimanje pa je za – vse! Cankarjev dom na vseh področjih delovanja nagovarja izjemno široke skupine obiskovalk in obiskovalcev in na vseh področjih se tudi odzivajo. Enako pomembna nam je polna Gallusova dvorana s 1.500 sedeži kot polna dvorana Duše Počkaj z nekaj čez 70 sedeži.
Česa pa se lahko obiskovalci veselijo v novem letu?
Veliko presežnih gostovanj lahko napovem: v zlatem abonmaju, ki gosti najboljše simfonične orkestre in soliste ter dirigente z vsega sveta, bo denimo nastopil Nemški simfonični orkester iz Berlina s solistom, z grammyjem nagrajenim violinistom Gilom Shahamom ter dirigentom Davidom Robertsonom. Pa izjemni Simon Trpčeski, ki že več kot dve desetletji kroji svetovni vrh pianizma, bo naš gost. Poletje bo prineslo živahen jazzovski program v okviru 66. Jazz festivala Ljubljana, ki je najstarejši kontinuiran jazz festival v Evropi. Na področju uprizoritvenih umetnosti ne smem pozabiti gostovanja Malandain Ballet Biarritz ter znamenite Sydney Dance Company. V novembru smo se za leto dni poslovili od Liffa, pomlad pa prinaša dva manjša, a programsko izjemno močna festivala: Festival dokumentarnega filma in Festival gorniškega filma. Velika imena napovedujemo tudi v humanističnem programu: z nami bosta denimo dr. Slavoj Žižek ter specialist za filozofsko obravnavo Hamleta svetovnega formata dr. Andrew Cutrofello. V galerijskem programu se veselim velike razstave z močnim okoljevarstvenim sporočilom priznanega fotografa Nicka Brandta z naslovom Napočil bo dan. Zelo pomembna so tudi sodelovanja Cankarjevega doma z drugimi ustanovami; ob tem je treba omeniti koprodukcijo postavitve romana In ljubezen tudi Draga Jančarja z Dramo SNG Maribor ter že v januarju koprodukcijo operete Netopir s SNG Opero in baletom Ljubljana. Moji izjemni sodelavci za posamezna umetniška področja so programe pripravljali vse leto, tako da smo jih po mojem prihodu oktobra le še uskladili in združili v celoto.
Če bi bila meja nebo – koga bi še želeli gostiti pri vas?
Kolegom, ki vodijo posamezne kulturno-umetniške programe, lahko v najboljšem primeru prišepnem, saj so pri svojem delu avtonomni in suvereni. Ampak naj bo, želje za dedka Mraza, po naključnem vrstnem redu: Susanne Kennedy, Hiromi, Tom Waits, Ibrahim Maalouf v jazz kombo zasedbi, Arctic Monkeys so se dovolj umirili za naše dvorane, Brad Mehldau, Kapwani Kiwanga, Mike Duncan … A ponavljam: programa ne oblikujem jaz. In sodelavci področja poznajo bolje. Zaupam jim.
Boste tudi kaj režirali?
Vse dogovorjene projekte, doma in na tujem, sem po imenovanju odpovedal. Trenutno režiram večjo, kompleksnejšo predstavo – Cankarjev dom. Ni radikalne razlike. Kot režiser sem ekipo vedno peljal k skupnim, premišljenim, dogovorjenim ciljem. To počnem tudi tu. Je pa ekipa večja in projekt dolgotrajnejši.
Glasbeno pa še vedno ustvarjate z Urošem Buhom, s katerim bosta z vajino zasedbo Natriletno kolobarjenje s praho januarja izdala tretjo ploščo z naslovom FM in jo predstavila v Kinu Šiška. Nam lahko razkrijete kaj več o njej?
Iz Natriletnega kolobarjenja lahko danes omenim predvsem praho – počitek, mirovanje, divjo rast. V Natriletnem sem samo, kar sem, kar znam biti. O FM praviva takole: »V tretje je nastala plošča z naslovom FM. Frekvenčna modulacija. Fragilna moškost. Femtometer. Kdo bi vedel. Njiva raste, kakor se zaplodi.«
Kaj vam glasba daje, česar vam režija ne?
V najini glasbi se sprostim, v vajah uživam, obkrožen pa sem z neverjetno nadarjenimi glasbeniki, ki življenje in svet dojemajo povsem drugače od racionalnega, analitičnega človeka mojega kova. Glasba je svoboda!
Kaj pa še radi počnete v zasebnem življenju?
V zadnjih mesecih ga nimam. Cankarjevemu domu sem se posvetil in edini čas, ki si ga natančno odmerjam, je druženje s sinovoma.
Bližajo se prazniki, ko bo časa za to verjetno več. Boste pripravili tudi kakšno posebno kulinarično dobroto?
Predlanskim sem za družbo pripravil wellingtonsko pečenko in sinova vztrajata, naj bo to božična praksa. Velja!
Kaj pa si želite, da bi vam tokrat prinesli dobri možje?
Primanjkuje mi predvsem časa za družino, prijatelje, oddih. Dodaten dan v tednu, prosim!
Si boste zadali tudi kakšne novoletne zaobljube?
Seveda. Več se bom gibal, nehal bom kaditi, kakovostneje bom preživljal prosti čas, omejil bom stres. Kot vsako leto mi bo tudi tokrat uspelo.
