Na čarobni božični večer, 25. decembra, bo na Trgu Leona Štuklja v Mariboru na brezplačnem koncertu nastopila Tajči, ikona glasbene scene osemdesetih in devetdesetih let, ki je zaslovela s številnimi hiti, kot sta Hajde da ludujemo, s katerim nas je leta 1990 zastopala tudi na izboru za pesem Evrovizije, in Dvije zvjezdice.
Česa se najbolj veselite?
Veselim se srečanja z mariborskim občinstvom. Od kolegov slišim, da je super! Veselim se, ker bo božič, in tega, da bodo z mano moji sinovi. Ante Gelo in njegova skupina so fantastični! Čudovito bo!
Vaše pesmi, kot so Hajde da ludujemo, Dvije zvjezdice in druge, poznajo tudi generacije, ki se ob času njihovega nastanka, v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, niso še niti rodile. Kaj jih po vašem mnenju dela večne?
To so dobro napisane, brezčasne pesmi, ki si jih je preprosto zapomniti in jih prepevati na zabavah. So pozitivne, zato jih starši radi delijo s svojimi otroki. Imajo dobro energijo in so vesele. Pesem Dvije zvjezdice je ena najlepših balad, kar jih je bilo kdaj napisanih.
Trenutno živite med ZDA in Hrvaško. Se nameravate vrniti za stalno?
Za zdaj uživam na obeh lokacijah. Srečna sem, da imam priložnost biti tako na Hrvaškem kot v ZDA, da lahko delam na obeh lokacijah in sem z ljudmi, ki jih imam rada. Bomo videli, kako bo.
Kaj vam je v ZDA najbolj všeč in kaj pogrešate v zvezi s Hrvaško, kadar ste čez lužo?
Amerika mi je všeč, ker je velika – veliko je priložnosti in krajev, kjer lahko človek občuti svobodo duše. Všeč mi je tudi izziv Amerike ‒ zahteva veliko, a te tudi veliko nauči. Odpira priložnosti, a tudi vidike in perspektive. Najbolj pogrešam prijatelje iz otroštva in širšo družino. Pogrešam tudi druženja in zabave pri nas. Tu smo bolj pristni – v Ameriki je življenje lahko precej izolirano od drugih. Zelo se je treba potruditi, da najdeš svojo skupnost, svoj krog ljudi.
Zasloveli ste zelo mladi. Vas je to tudi obremenjevalo, ste imeli tudi negativne izkušnje s kakšnim oboževalcem ali s kom drugim?
Sama slava me ni toliko motila. Rada imam ljudi in v veliko čast mi je, kadar komu z glasbo podarim malo veselja ali vzbudim kakšno lepo žlahtno čustvo. Težko sem se spopadala s tem, da sem nenehno živela pod lupo, pod žarometi javnosti, z nenehnimi kritikami in obveznostmi. Nisem si znala postaviti meja, nisem se znala postaviti zase in za svoje zdravje (tako fizično kot čustveno in psihično), zato sem morala nenehno biti videti kot zvezda in ohranjati podobo Tajči kot nasmejane lutke, čeprav me je bilo strah, bila sem negotova, žalostna, razočarana kot vsi drugi 19-letniki. Želela sem se tudi izboljšati, osebnostno rasti in se spreminjati. A to se nikakor ni ujemalo z imidžem Tajči. Ne spomnim se kakšne negativne izkušnje z oboževalci, saj so bile prelepe, a preprosto preveč intenzivne.
Ste zaradi tega odšli v tujino?
Da. Odšla sem predvsem zaradi čustvenega, mentalnega in duševnega zdravja. Potrebovala sem odmik od vsega in oddih od bremena, ki ga prinaša slava. Potrebovala sem prostor, da se oblikujem kot oseba, da se naučim in napredujem kot profesionalna glasbenica. Nisem nameravala tako dolgo ostati, a življenje se je tako izšlo in leta so hitro minevala.
Tam ste spoznali tudi svojega moža, s katerim imate tri sinove. Ste povezani z njimi, se pogosto slišite, obiskujete?
S sinovi smo si zelo zelo blizu, nenehno smo v stiku. Dante ima 24 let in živi v mestu Savannah, zvezni državi Georgia, približno osem ur vožnje od Nashvilla – vendar se pogosto obiskujemo. 22-letni Evan Amadeus je dobil delo na daljavo, tako da za zdaj na moje veliko veselje živi pri meni, najmlajši, 19-letni Blais, pa študira v Atlanti, tako da ga pogosto videvam. Za praznike smo vedno skupaj. Letos bomo prvič skupaj na Hrvaškem in v Sloveniji za božič. Tudi oni bodo prišli v Maribor – obljubili so mi, da bodo celo zapeli z mano. Vsi trije so hodili z mano na turneje – v 15 letih smo imeli več kot tisoč koncertov. Peli so skoraj na vsakem koncertu in imeli smo se čudovito.
Na kaj ste najbolj ponosni, da ste jim dali kot starš?
Vsi trije so hodili na isti kolidž – Savannah College of Art and Design. Dante in Amadeus sta končala z najvišjimi ocenami in tudi Blaisu gre odlično. Zelo sem ponosna na njihovo marljivost in predanost delu. Najbolj pa sem ponosna na to, da so vsi trije skrbni ljudje. Radi imajo druge in niso sebični – vedno gledajo, kako nekomu obogatiti življenje ali mu pomagati. Čudoviti ljudje so.
Za kaj pa ste vi najbolj hvaležni staršem, da so dali vam?
Za neizmerno podporo in brezpogojno ljubezen. Dali so mi svobodo, da sem jaz – da sledim svoji poti, tudi ko me je ta odpeljala stran od njih. Naučili so me ljubiti z ljubeznijo, ki daje svobodo in nas krepi. Vedno so mi bili na voljo, ko sem jih potrebovala. Oče je umrl leta 2006, mama pa se dobro drži. Vesela sem, da lahko zdaj večkrat pridem na Hrvaško in sem pogosteje z njo. Mama mi je dajala sebe, svojo ljubezen in prisotnost, svoj trud in veliko energije – skozi različne življenjske preizkušnje. To je veliko darilo in zavedam se, koliko je njena ljubezen pripomogla k temu, da sem se razvila v osebo, kakršna sem danes – da sem dosegla vse lepo, kar sem dosegla, in da sem tudi jaz močna za svoje otroke.
