Rebeka Dremelj je v božičnem šovu našla svojo naslednjico

25 let že spremljamo Rebeko Dremelj pri njenih različnih podvigih, ne pravijo ji zaman multipraktik in zdi se, da se vse, česar se loti, spremeni v zlato.

Zgradila je izredno uspešno pevsko kariero, lani se je lotila monokomedije Jamska ženska, ki je postala najuspešnejša monokomedija zadnjih 15 let, že tri leta pa polni dvorane na svojem božičnem šovu. Nič drugače ni bilo letos v Špas teatru. Dva dneva in štirje šovi, polni petja, plesa in zabave ter neverjetno odzivnega občinstva, ki je kot v pravem zborčku z Rebeko pelo božične skladbe. Da pa bosta božični čas in šov še bolj posebna, sta pri predstavi sodelovali tudi njeni hčerki.

Zelo si zaposlena, ne samo te dni, ampak ves čas. Kaj vse trenutno delaš?
Rebeka: Zdaj se počasi vse skupaj končuje. Predstava Jamska ženska mi je seveda vzela zelo veliko časa, pravzaprav ves moj čas, ker zahteva vožnjo z enega konca Slovenije na drugega. Prav pred kratkim sem računala, da sem bila v enem tednu, se pravi od ponedeljka do nedelje, skupaj 42 ur v avtu, samo v avtu, kaj šele, če bi štela, da moram malo prej priti, imeti tonsko vajo in predstavo odigrati. Tako da mi to res vzame ves moj čas. Seveda so mi tudi priprave na božični šov zadnja dva meseca vzele ogromno časa, tako da sem počela ti dve stvari. Nisem pa delala sto stvari, kot jih sicer počnem, ker sem lani decembra, ko sem sprejela predstavo Jamska ženska, ugotovila, da se bom morala ustaviti, saj preprosto nisem imela časa za druge stvari.

Je zelo predana mama in tudi letos sta njeni hčerki nastopali v njenem božičnem šovu.

In letos je že tretji božični šov?
Rebeka: Ljudje me sprašujejo, zakaj to delam. Ne vem, pač vse življenje, vso kariero se mi zdi, da bi delala tisto, kar vidim, da še nihče ne dela in da še ni na trgu. Sploh pa sem zaljubljena v ta božični čas, priznam, res ga imam rada. Predvsem zato, ker se mi zdi, da se ljudje v tem času res malo poskušajo sprostiti in začnejo malo razmišljati, kako pomembna je družina in kako pomembno je, da se dejansko res posvetimo drug drugemu. To je tisto, kar me polni – ta filmska ameriška srečna družina. To je stereotip, ki se mi zdi, da decembra še bolj zaživi, zato mi je božični čas res tako pri srcu. Zato sem se tudi odločila ustvariti nekaj takšnega, ker to preprosto rada počnem. Zagotovo pa tovrstnih božičnih šovov ne delam zaradi zaslužka in tisti, ki se malo spoznajo na produkcijo, znajo sešteti ena plus ena in hitro vidijo, da je to v bistvu samo zelo veliko dela za hvala lepa.

Produkcija je res ogromna, sodeluje veliko ljudi. Predvsem pa sodeluje občinstvo. Poje, pleše, stoji, navija.
Rebeka: Vzdušje je noro. Vedno je bilo, ampak letos se mi zdi, da je še prav posebno noro dobra atmosfera. Vprašali so me, zakaj sem se odločila, da bom letos to priredila v teatru, saj je bilo lani v Media centru, kjer smo imeli še večerjo. Bilo je dobro, ampak sem rekla, da bo letos v gledališču še bolje. Začutila sem ga tudi skozi predstavo Jamska ženska in zdi se mi, da se ljudje pridejo v gledališče res sprostit. Že doma svoje možgane pripraviš, da se boš prišel sprostit, in zdi se mi, da prideš s čisto drugo miselnostjo kot pa na večerjo. Na večerji še vedno malo poveš o svojih težavah in tako naprej, v gledališču pa se ne govori, biti moraš samo tiho, se smejati in uživati. Zato se mi zdi, da je res nekaj posebnega.

Omenila si Jamsko žensko. Predstava je neverjetno uspešna ...
Rebeka: Zelo zelo uspešna. Nisem si predstavljala, da bo tako uspešna. Sprejela sem kar tako – zato, ker mi je bilo super imeti v življenju spet nov izziv. Že 25 let sem na slovenski sceni, vse sem že videla, vse sem že poskusila in včasih sem že malo naveličana nenehno istih ljudi. Zato mi je bilo super, da mi je bilo ponujeno nekaj novega in da sem lahko sama pri sebi preizkusila svoje meje. Da vidim, ali sem to sploh sposobna narediti ali ne. Sama sebe sem presenetila, ker očitno so me ljudje videli v tej vlogi, in glede na to, da je postala najuspešnejša monokomedija v 15 letih, je to res velik uspeh. Je pa res, da sem šla pri tej predstavi skozi vse faze svojega življenja. Nisem si predstavljala, da bom vse to tako močno doživljala, od tega, da me je bilo neverjetno strah, do tega, da sem občutila neverjetno spoštovanje, neverjetno tremo, pa tudi neverjetno utrujenost. Tako dramatično sem doživljala to monokomedijo v prvih stotih predstavah. Zdaj sem že toliko različnih stvari doživela – od različnih gledalcev do tega, da sem se obremenjevala s stvarmi, ki mi niso bile blizu, na primer: zakaj moram v čisti tišini zdaj narediti požirek vode. Ta požirek vode me je ubijal. Zakaj tako na dolgo naredim ta požirek? Zakaj ne more hitreje steči po grlu? S takšnimi neverjetnimi stvarmi sem se ukvarjala in zdaj sem šla čez vse faze, tako da mi je super.

Jamska ženska je postala najuspešnejša monokomedija v 15 letih.

V svojem božičnem šovu spet poješ. Kako je z ustvarjanjem glasbe? Imaš sploh še čas ustvarjati glasbo?
Rebeka: V tem letu, ko sem igrala predstavo, sem res delala samo to. Naredila sem eno pesem, ki je na koncu sploh nisem izdala, ker se mi je zdelo nesmiselno, da delam površinsko, saj nimam niti časa niti volje hoditi, na primer, po radijskih postajah. Če bi me kdo poklical za nastop, bi zavrnila, ker nisem imela časa zaradi predstave. Za zdaj sem to dala na stranski tir in se bom vrnila, ko bom začutila. Najprej moram speljati do konca Jamsko žensko, potem se moram dobro spočiti, ampak res dobro spočiti, da najdem svoj novi vetrič, da dobim nov zagon, ker se mi zdi, da sem bila samo v nekakšnem kolesju preživetja.

Omenila si, da si že 25 let na sceni. Ustvarjaš in delaš veliko različnih stvari, kar pomeni malo prostega časa. Imaš dve hčerki. Se nekako oddolžiš družini, če te ni doma?
Rebeka: Nimam potrebe po tem, da bi se oddolžila. Od zunaj je lahko videti drugače od realnosti. Sem ena tistih mam, ki je zelo predana, ker čisto vse vem, kaj se dogaja z mojima otrokoma, ker imam vse pod nadzorom in ne gre nič mimo mene. Poleg tega si, odkar imam otroka, vsako leto dva meseca vzamem prosto in sem izključno samo njuna mama in čisto nič drugega. Takrat potujemo, vzamem si čas ena na ena – tri dni sem z eno, tri dni z drugo. Takrat gremo nekam. Recimo s Šajano sva bili lani v Londonu, letos v Amsterdamu. Zelo se predajam in nimam nobene potrebe, da bi se morala oddolžiti, in nimam občutka, da me družina preveč pogreša. Razen v decembrskem času, to je pa res. Decembra res nismo veliko skupaj, ampak se videvamo prek videoklicev. Zjutraj se tudi vedno zbudim zato, da jih poljubčkam. Pa tudi grem po njiju v šolo nekaj ur, preden se odpravim, zato da smo tisti dve uri skupaj. Dejstvo pa je tudi, da popoldanske aktivnosti v decembru … starši nimajo veliko časa s svojimi otroki, ker je to samo tekanje. Dve uri kakovostnega preživljanja časa z njima je veliko več kot pa to, da sem popoldne doma.

Zdi se, da se vse, česar se Rebeka loti, spremeni v zlato.

Si pa zdaj veliko z njima, ker nastopata v božičnem šovu.
Rebeka: Svojih otrok nikoli nisem izpostavljala javnosti in ju tudi nikoli ne bom. Nikoli ju ne bom objavljala na Instagramu ali Facebooku, ker želim, da se sami odločita, ali želita biti prepoznavni medijski osebnosti ali ne. Ampak sodelovati kot škratka na tem božičnem šovu je bila njuna želja že od prvega šova. Vključila sem ju v drugi šov in potem sta me eno leto spraševali, ali bosta lahko letos spet, in ker vidim, kako uživata v tem, mislim, da je to najmanj, kar jima lahko omogočim. Pogovarjala sem se s Sebastianom, ki uči otroke v plesni šoli, in rekel mi je, da sedemletnica, ki s takim zanosom suvereno pred 500 ljudmi pleše … mislim, da imam naslednico.

No, naporno leto se počasi zaključuje. Kakšne so tvoje želje za prihodnje leto?
Rebeka: Do maja bi rada izpeljala Jamsko žensko, saj smo si tako zamislili, potem pa bom tri mesece res prosta in se posvetila družini ter karieri. Najverjetneje se bom malo bolj intenzivno posvetila glasbi, saj bi se rada v prihodnosti ukvarjala z glasbo, ker me to res polni. To vzdušje, ki je bilo recimo tukaj na božičnem šovu, je nekaj čisto drugega vzdušje v gledališču. Nihče si ne more predstavljati, kako različni sta ti dve stvari. Gledališče mi je všeč, z veseljem bi še to počela, ampak se moram najprej malo res spočiti. Tudi Nepremagljiva.si malo stagnira, tako da moram tudi v to vložiti več energije. Imam torej en kup dela, imam en kup idej, ampak najprej se mora vse umiriti. Skratka, ni enega prostega dneva, da bi človek zadihal in premislil. To se mi zdi zelo pomembno, da se spet spravim malo v red, ker sploh ne vem, kdaj je šlo leto mimo. Lani, 6. decembra, sem začela igrati predstavo, in čeprav sem imela dvomesečni premor, sem imela 130 predstav v letu dni. Potem je jasno, da sem bila kot muha brez glave.