V slovenskih kinematografih si lahko ogledate mladinski film Igrišča ne damo! v režiji Klemna Dvornika in po scenariju Dore Šustić. Akcijska pustolovščina dvanajstletnih skejterjev, ki se postavijo po robu pohlepni »mašineriji« in rešijo svoje igrišče pred uničenjem, je svetovno premiero doživela v uradnem programu mednarodnega filmskega festivala v Locarnu Locarno Kids Screenings, otroška žirija na Sarajevskem filmskem festivalu pa ga je izbrala za najboljši film otroškega programa. Film slovi tudi po izvrstni glasbi, za naslovno pesem pa je poskrbel Nipke. Z njo poziva mlade, da se več gibajo, družijo in povezujejo na igriščih ter kakovostno odraščajo.
Kaj je bilo odločilno, da ste začeli sodelovati pri tem filmu?
Odločilno je bilo to, da je zgodba filma precej podobna mojemu odraščanju, zato se ni bilo težko povezati s konceptom.
Za skladbo ste posneli spot, z mladimi na sedmih igriščih po Sloveniji. Kako ste se imeli?
Snemanje je bilo prijetno, čeprav je bilo naporno, saj smo v enem dnevu naredili več kot 500 kilometrov po Sloveniji. Snemalna ekipa je bila super, vsi sodelujoči so bili super, skratka enkraten projekt.
So današnji mladi precej drugačni, kot ste bili vi v vaši mladosti?
Zelo drugačni niso, imajo pa več distrakcij – družbena omrežja –, kot smo jih imeli mi.
Vam je druženje z njimi vzbudilo kaj nostalgije po vaši mladosti v Dravljah?
Vsakič, ko se sprehajam skozi Dravlje, se mi v glavi vrtijo dogodki iz otroštva, tako da ja.
Ste se tudi vi v mladosti kdaj zavzeli za kaj, kot se mladi v filmu, oziroma protestirali proti čemu?
Mislim, da sem na dnevni bazi protestiral ter se upiral vsem avtoritetam in sistemom, normativom in pričakovanjem.
Kaj vam je najbolj ostalo v spominu od druženj s sovrstniki v Dravljah?
Predvsem to, da smo bili več pred blokom in dosti bolj prisotni v trenutku.
Bi brez Dravelj sploh bili to, kar ste? Tam ste namreč spoznali tudi producenta Damjana Jovića?
Ja, vprašanje, kje bi bil Nipke danes, če ne bi spoznal Damjana. Mislim, da smo vsi nekako vplivali na razvoj drug drugega in še vedno skupaj pišemo zgodbo. Damjan je tudi avtor glasbe in producent skladbe Igrišča ne damo!
Iz Dravelj ste se sicer preselili. Kaj je privedlo do tega?
Bilo je več razlogov. Eden od teh je bil koronavirus, sem pa že dlje časa razmišljal o selitvi in tem, da si z bratom ustvariva vsak svoj dom. Mama je že več kot 20 let živela v Šmarju - Sapu v dvostanovanjski hiši, kjer je bilo eno stanovanje prazno. Brat je šel delat na Norveško, jaz pa sem se odločil, da se preselim iz Ljubljane.
Kaj najbolj pogrešate iz Dravelj?
Iskreno povedano, ne pogrešam ničesar, predvsem se mi zdi, da bi se lahko že prej preselil in izkusil spremembe.
Kako gledate na novozgrajene betonske soseske, ki so zrasle v bližini?
Realno vem, da je ljudi vse več in da posledično potrebujemo več stanovanj, zato je to neizbežno, vendar menim, da je treba poskrbeti za to, da bodo otroci in mladi imeli dovolj poligonov za razvijanje, igro, odraščanje, druženje, saj stopnišča, hodniki in garaže niso najprimernejši za to.
Ste v svojo zdajšnjo soseščino vključeni, poznate sosede, se družite?
Tukaj, kjer živim danes, se sosedje zelo dobro razumemo in si pomagamo med sabo. Je pa to čisto druga perspektiva življenja kot v bloku v Dravljah.
Kaj glasbenega še trenutno nastaja pri vas?
Pripravljen imam še en komad, za katerega verjamem, da bo dvignil kar nekaj prahu.
Se v bližnji prihodnosti obeta tudi kakšen koncert?
O vseh koncertih poslušalke in poslušalce obveščam na svojem Instagram profilu, tako da jih vabim, da to preverijo tam.
