Vita Vlašič se je julija letos pridružila voditeljicam oziroma voditeljem osrednje dnevnoinformativne oddaje na RTV Slovenija Dnevnik. Na javni televiziji je sicer začela delati že leta 2015 kot mlajša dežurna v informativnem programu. V naslednjih letih je bila dežurna novinarka, novinarka v ekipi jutranjih poročil, septembra 2021 pa jih je tudi prvič vodila. Slabo leto pozneje je začela voditi Prvi dnevnik in popoldanska ter večerna poročila. V notranjepolitični redakciji je zaradi razmer dolgo pokrivala zelo raznolike teme, najbližje pa so ji bile vedno družbene. Zdaj se z veseljem ukvarja s socialnimi in družbenimi temami, družbenimi fenomeni in spremembami, LGBTIQ+, mladimi, še najbolj pa so ji blizu ženska vprašanja oziroma teme, povezane s pravicami žensk.
Kako se počutite v novi vlogi?
Odlično! Počutim se, kot da je vse na neki način spet novo. Vodenje mi je poznano, pa vseeno se mi zdi, kot da gre za nov novinarski začetek, nov list, nove priložnosti. Veliko razmišljam o zgodovini in tradiciji te oddaje, zato čutim veliko odgovornost, prav to pa me je spodbudilo, da na novinarstvo pogledam z drugega zornega kota. Vzela sem si čas za prevrednotenje svojega dela in našla nove odgovore. Hvaležna sem, da so pristojni uredniki v meni prepoznali nekoga, ki mu lahko zaupajo, da naše gledalce pozdravi ob vodenju osrednje dnevnoinformativne oddaje. Vsekakor to štejem za velik uspeh in priznanje za dosedanje delo.
Kako so vas sprejeli vaši kolegi?
Predvsem s podporo, med kolegi sem začutila tudi iskreno radost ali pa zadovoljstvo. V tako tekmovalnem okolju se mi zdi to osvežujoče in res cenim napotke, nasvete ter predajanje izkušenj. Pri pripravah na novo vlogo sta mi zelo pomagala Saša Krajnc in Jasmina Jamnik, ki jo sicer na zaslonih zelo pogrešam. Z njunimi usmeritvami sem nadgrajevala svoje znanje in delo. Takšna pomoč kolegov je neprecenljiva.
Kako so se na novico odzvali domači?
Zelo so bili veseli, saj so moji zvesti navijači in obenem gledalci RTV-ja. Nestrpno so spremljali prvo oddajo. Na moji poti sta me starša iskreno podpirala in še vedno redno spremljata vse moje prispevke ter oddaje. Prav tako partner, ki dela v istem poklicu, zato si lahko deliva izkušnje in mnenja o podobnih izzivih.
Ste imeli pred prvo oddajo kakšno moro, da bi ostali brez glasu, da bi se pokvaril boben ali da bi šlo kaj drugega narobe?
Noč pred prvo oddajo sem dobro spala. Nekaj tednov prej pa sem res imela neprijetne sanje: priprave na Dnevnik mi nikakor niso stekle, besede so obležale v ustih, ničesar nisem mogla natipkati, urni kazalci so hiteli, časa je zmanjkovalo, moje delo pa še kar ni bilo opravljeno. Kar naenkrat je bila ura 18.56, tekla sem v studio, začela se je špica, rekla sem: »Dober večer,« a boben je bil – jasno – prazen. Otrpnila sem, potem pa se na srečo zbudila. Ko se s kolegi pogovarjamo o tem, ugotavljamo, da nas ima kar nekaj podobne strahove, ki se nam kažejo v sanjah.
Koga od voditeljev se vi najbolj spominjate iz svojega otroštva?
Doma smo pogosto spremljali novice, skoraj vedno smo jih gledali na RTV-ju. Najbolj se spomnim Manice Janežič Ambrožič. Res mlada je začela v tej vlogi. V spomin se mi je vtisnil njen način vodenja – kredibilnost, avtoriteta, resnost, spoštovanje vsebine in jezika, obenem pa sproščenost in toplina. Mogoče so prav to lastnosti, ki jih poskušam prinesti s seboj v studio.
Ste se zato tudi podali po tej poti?
Če me je karkoli iz časa odraščanja potisnilo po poti novinarstva, je to bolj oddaja Utrip, ki ob sobotah po Dnevniku pregleda tedensko dogajanje in v kateri avtor poda še svoj komentar. Spomnim se, da sem kot najstnica sedela v domači dnevni sobi, na tleh, meter pred televizorjem, in buljila v to oddajo, žal se ne spomnim komentatorke oziroma komentatorja. Ko je stekla zaključna špica ter sem se spet začela zavedati prostora in časa, sem si rekla: »To bi delala!« Na vodenje oddaj si takrat nisem upala niti pomisliti, dolgo časa je bilo središče pozornosti zame nepredstavljivo mučno.
Kaj vam je bilo na začetku pri voditeljski vlogi najtežje?
Vsakič, ko sem prevzela novo vlogo – z vodenjem Jutranjih poročil, Prvega dnevnika ali Dnevnika – je bil zame največji izziv umiriti dih in glas. Zelo sem hvaležna svoji učiteljici za glas, dih in prezenco Jelki Breznik, ki me na RTV-ju uči nadzorovanja teh izkušenj. Stres in živčnost, pričakovanje in vzhičenost, obenem pa pritisk in odgovornost – občutki, preden se zavrti uvodna špica, so res močni. Stojiš pred kamero, v studiu je s tabo še nekaj sodelavcev in veš, da te bo čez nekaj sekund v svoji dnevni sobi zagledalo ogromno ljudi, ti pa predstavljaš ne samo institucijo in oddajo z dolgo, spoštovano zgodovino, temveč tudi delo vseh, ki so zaslužni, da boš sploh imel kaj za prebrati in da program, ki ga imaš privilegij voditi, sploh obstaja. Obenem je zame v vsem tem osrednji čar tega dela poklica, takrat sem živa in takrat sem v točno tistem trenutku. Zdaj je zame največji izziv, kako oddajo povezati v smiselno celoto, kako logično prepletati teme dneva in kako novico sporočiti jasno, jedrnato.
Kako je z oblačili, imate kaj besede pri tem ali »morate« obleči tisto, kar vam pripravijo?
Da sem pred kamero videti, kot sem, poskrbijo spretne roke in glave strokovnjakov v garderobi in maski. Najraje imam naraven, preprost videz, v vsakem primeru pa nemoteč za gledalce, da se lahko osredotočijo na informacije, ki jih poskušamo podati. Zelo dobro se počutim v kostimih in mislim, da sva s stilistko našli skupen jezik glede moje garderobe v studiu, tudi takrat, ko oblečem krilo ali bluzo.
Zelo blizu so vam družbene teme, najbolj ženska vprašanja oziroma teme, povezane s pravicami žensk. Kako se vi počutite kot ženska v Sloveniji? Kaj bi si želeli, da bi se spremenilo, in na kakšen način bi bilo to mogoče doseči?
Uf, zelo težko vprašanje. Ni enostavnega odgovora. O tem bi lahko napisala celo knjigo, mogoče ideja za v prihodnje, haha. Mislim, da smo ženske v Sloveniji lahko predvsem jezne. Pogosto smo vpete v neke situacije in položaje, v katerih smo podrejene moškim. Najpogosteje nezavedno – takšen način obstoja, ki v ospredje postavlja moške, je vtkan v tkivo naše družbe, res mi je žal, da je tako. Nemalokrat se počutim tudi nevidno, vtis imam, da moje mnenje manj šteje, da je moja izkušnja manj pomembna. Od mene kot ženske se pričakuje določeno stopnjo uglajenosti in urejenosti, pogosto dobim namige, da je že čas za otroke, pa čeprav je to izključno moja stvar. Moj poklic je tudi takšen, da se ne morem izogniti opazkam o svojem videzu, in že nekajkrat sem izkusila nezaželene dotike ter besede. Čeprav je Slovenija po stopnji enakopravnosti v boljši polovici držav Evropske unije, na dnevni ravni osebno zelo občutim sistemski seksizem. Zato se mi zdi toliko bolj pomembno poročati o teh temah in opozarjati na težave, s katerimi se soočamo.
S še enim zelo velikim problemom, predvsem za okolje – hitro modo in njeno masovno proizvodnjo –, se »borite« z obiskom trgovin z oblačili iz druge roke. Za kateri kos ste najbolj veseli, da vam ga je uspelo dobiti?
Res je, zelo rada grem v trgovine z rabljenimi in vintage oblačili, med njimi dolgo brskam in v množici najdem posebne hlače, puloverje, majice. Veliko kosov mi je pri srcu, mogoče sem bila res vesela, ko sem našla ugodno jakno Levi's ali poletno viskozno obleko, ki sem jo dolgo iskala. Zdaj se veselim jeseni, da bom lahko oblekla žametne hlače z Dunaja … Res sem zadovoljna, ko se lahko izognem hitri modi in masovni proizvodnji ter s tem prispevam k manj odpadnemu tekstilu in varovanju okolja, pa še zabavno je kombinirati kose oblačil, ki niso pogosti.
Ste velika oboževalka Taylor Swift in Mrfy. Hodite na njihove koncerte, ste želeli obiskati tudi Taylorinega na Dunaju?
Neverjetno nesrečo sem imela, da sem vsakič, ko so Mrfy imeli večji koncert v Ljubljani in ko sem si pravočasno zagotovila vstopnico za pozneje razprodan koncert, zbolela za covidom. Še vedno obžalujem, da se teh dogodkov nisem mogla udeležiti, zato pa jih zdaj s partnerjem poskušava ujeti vsakič, ko imajo v Ljubljani manjši koncert. Spremljam jih že od začetka njihove glasbene poti, takoj so me pritegnili – ne samo s svojo glasbo, tudi s sproščenostjo, mogoče navihanostjo in nevsakdanjostjo, sploh pa z ustvarjalnostjo. Gotovo bi mnogi rekli, da je Taylor Swift njihovo popolno nasprotje, mogoče bi imeli prav, a naučila sem se – četudi pozno – da so ti lahko obenem všeč stvari, ki jih družba razume kot nezdružljive. Taylor ne spremljam dolgo, približno dve leti, sem pa padla globoko v skupnost njenih oboževalk in oboževalcev. Lani sem kupila vstopnico za njeno turnejo The Eras Tour na Dunaju, zelo sem se veselila in bila res razočarana, ko je koncert odpadel. Še vedno težko poslušam njene pesmi, ne da bi se spomnila na to, da sem bila prikrajšana za izkušnjo velikega pop trenutka.
