Tradicionalni gala koncert Poletna noč, ki predstavlja bogato dediščino slovenske zabavnoglasbene zakladnice, 20. junija slovesno odpira 72. Ljubljana Festival. Letos bodo v izvedbi številnih pevskih solistk in solistov ter Mladinskega pevskega zbora RTV Slovenija znova zazvenele številne izmed največjih uspešnic, ki so jim glas posodile Ditka Haberl, Alenka Pinterič in Neca Falk. Izvajalce bosta spremljala Simfonični orkester in Big Band RTV Slovenija pod taktirko Patrika Grebla.
Tudi letos boste dirigirali na Poletni noči. Česa se najbolj veselite?
Vsakoletna Poletna noč je zame kulminacija večmesečnega dela in priprav pri izboru teme ter sestavljanju programa in nastopajočih. Kompromisov oziroma omejitev je iz leta v leto več, predvsem pri budžetu za produkcijo koncerta. A lahko rečem, da nam je doslej vedno uspelo pripraviti zanimiv in veličasten glasbeni dogodek.
Prireditev je praviloma razprodana. Kaj ta večer dela tako posebnega?
Zagotovo je to tudi prizorišče, ki ni športna infrastruktura, kar je za velike glasbene dogodke postalo že samoumevno. Kongresni trg je sam po sebi impozanten, predvsem pa zelo estetski. Vesel sem, da sem pred 12 leti verjel direktorju Ljubljana Festivala Darku Brleku in privolil v selitev Poletne noči na to večje prizorišče.
Tokrat se boste poklonili nepozabnim popevkam Ditke Haberl, Alenke Pinterič in Nece Falk. Katera se je vam najbolj vtisnila v spomin?
Nespodobno bi bilo, da bi katerokoli od letošnjih slavljenk posebej omenjal ali ocenjeval. Vse tri so del svojega življenja darovale gibanju slovenske popevke, za njimi pa ostaja izjemno bogat in raznolik opus, ki ni samoumeven. Ko sem iskal temo koncerta, sem se poigraval z marsikatero idejo, ko pa sem odkril, da so vse tri rojene v Mariboru, in to v kratkem obdobju, se mi je zdelo, da sodijo v isti večer.
Katerim slovenskim skladbam oziroma izvajalcem pa radi prisluhnete v prostem času?
Ker sem v slovensko glasbo profesionalno vpet, je moje poslušanje v prostem času posvečeno povsem študijskim primerkom, tudi slovenskim. Med starejšimi avtorji se mi zdi opus Atija Sossa povsem zapostavljen, pa čeprav gre za dela, iz katerih še po 50 letih veje svežina. Sicer pa rad prisluhnem vsemu, kar nastaja tudi danes, predvsem tistim avtorjem, ki svojemu delu posvečajo dovolj časa. Tudi to ni samoumevno.
Tudi sami ste napisali veliko skladb, med njimi je precej uspešnic. Med drugim ste »zakrivili« zmagovalne slovenske popevke Belo nebo v vokalni izvedbi Anike Horvat, Šopek maka v vokalni izvedbi Anžeja Dežana ter Otok ljubezni v vokalni izvedbi Darje Švajger. Kaj je recept za uspešno pesem?
Recepture zagotovo nimam, imam pa modus, in sicer, da vsaki pesmi pustim čas za zorenje. Največkrat moram kakšno svojo idejo pozabiti ali se od nje oddaljiti, da ji lahko prisluhnem s svežimi ušesi. To je mnogo lažje, ko sem zgolj aranžer, ker lahko že pri prvem poslušanju osnutka slišim, kaj pesem potrebuje.
Za katero pa vam je žal, da je niste vi napisali?
Oh, nimam te zavisti. So pesmi, pri katerih se mi orosijo oči, ne obžalujem pa, da jih nisem napisal. Tudi zato, ker jih lahko kadarkoli na novo aranžiram in vanje dam del sebe. In občutek je lahko isti.
Kaj pa vam daje največ navdiha pri ustvarjanju?
Najbolj kreativen sem pod časovnim pritiskom.
Koliko vas moti, da je na Evroviziji vse manj pomembna glasba oziroma sama pesem in bolj vse drugo?
O tem je bilo že veliko povedanega. Sam pa opažam, da je Eurosong postal nadomestek za nekoč priljubljene Igre brez meja, kjer je bilo nacionalno tekmovanje nad vsebino. Če bi ta projekt še živel, bi lahko na Eurosongu spet prišla v ospredje glasba.
Ste pa zato verjetno zelo veseli, da so se končno začeli lepi in toplejši dnevi. Kako jih izkoriščate?
Vedno znova obžalujem, da imam največ dela ravno v najlepših mesecih – maja in junija ter decembra. Tako že ves mesec vzporedno s Poletno nočjo pripravljam tudi glasbeni program za osrednjo državno proslavo ob Dnevu državnosti, pa še nekaj drugih koncertnih naročil je bilo vmes. No, veselim se časa po koncu junija, ki ga bom zagotovo preživel ali v rastlinjaku na Blokah ali pa na jadrnici, če bo dotlej dobila nov jambor.
Kako najraje preživljate poletne večere doma?
Poletja postajajo neznosno vroča, zato so večerne in zgodnje nočne ure edini uporabni del poletnih mesecev. Takrat torej počnem vse, kar bi sicer počel čez dan.
Kako pogosto se vračate v svoj rodni Koper?
V Pobege pri Kopru redno, čeprav lahko včasih zaradi delovnih obveznosti in projektov mine tudi 14 dni. A Koper ostaja moje stalno prebivališče že 52 let.
Pred dvema letoma ste tudi kandidirali za župana, a je bila vaša kandidatura nato zavrnjena. Se boste še potegovali za to funkcijo?
Ustanovitev politične stranke, katere predsednik sem – Zavedno Koper –, je aktivirala izjemno veliko prej pasivnih Koprčanov in Koprčank, ki smo v kratkem času pripravili razvojni program za razvoj Kopra in s tem tudi regije, ki je v zadnjem desetletju precej izgubila. Politike ne jemljem kot tekme, temveč kot angažiranost za dobro družbe. Pomemben je rezultat, ki naj bo v korist vseh. Na svojem programu pred dvema letoma smo nanizali veliko idej in projektov, za katere menimo, da bi bili dobri za lokalno okolje. Po volitvah smo jih tudi izročili izvoljenemu županu v uporabo in ponudili pomoč pri izvedbi, a ni bilo odziva. To je logičen odziv, ko jemlješ politiko kot tekmovanje in rivalstvo. Namesto da bi angažirane potenciale uporabil. Eden naših projektov izpred dveh let je tako tudi ustanovitev tretje medicinske fakultete, ki je, kot kaže, našel kompetentne sogovornike in bo uresničen.
Pred dvema letoma ste bili zelo kratek čas tudi direktor Televizije Slovenija. Nameravate še kandidirati za ta položaj?
Takrat je bila moja kandidatura pravšnji kompromis med željami vodstva, zaposlenih in ne nazadnje odločevalnega telesa, ki me je potrdil z neverjetno večino in glasovi vseh interesnih skupin, ki so si sicer redno nasprotovale. Na ta kratki čas sem ponosen, saj smo zastavili prioritete in locirali izzive, med prvimi npr. reševanje problema prenosov odmevnih športnih dogodkov. Sam imam na ta mesec direktorovanja lepe spomine, tudi osebni stres sem uspešno obvladoval. Je pa dejstvo, da se za to mesto ne bi prijavil, če me ne bi prosili sodelavci. Samo iz lastne ambicije tega ne potrebujem.
Kakšno javno televizijo pa si želite?
Predvsem si želim regulirano medijsko okolje, ki se bo znalo upreti anomalijam po nareku kapitalskih interesov. Le s tem bo javni servis spet našel svoje mesto. A to je najbrž že vprašanje za kak drug pogovor.