Glasbenik Miha Guštin - Gušti je po 13 letih izdal novo ploščo, ki jo je poimenoval Ljubezen osvobaja. Sedmi sili jo je predstavil v Kinu Šiška, kjer je v akustični verziji odpel tudi tri pesmi z nje, več o njej pa nam je razkril v pogovoru, v katerem boste med drugim izvedeli tudi, kdaj je požel prvi huronski aplavz in zakaj ne piše pesmi iz opravičila.
Kaj bomo našli na vašem novem albumu?
Na albumu boste našli sedem čisto novih skladb, preostalo pa je izbor mojih že izdanih singlov, kakšno zanimivo sodelovanje, pa tudi kakšen bonus track: na primer pesem iz serije Naša mala klinika, ki je ljudem neverjetno ostala v spominu in me redno sprašujejo po njej.
Pri albumu ste sodelovali z veliko glasbeniki. Bi torej lahko rekli, da je na tej sceni več ljubezni kot pregovorne slovenske zavisti?
Predvsem sem izhajal iz spoštovanja do izvajalcev. Na CD-ju je nekaj zanimivih sodelovanj, komad, ki sem ga naredil za mladinsko serijo in jo je odigral band, ki si je ravno nadel ime Joker Out. No, RTV Slovenija se je odločila, da serije ne bodo realizirali, in mi je komad obvisel na računalniku. Odločil sem se ga pokazati. Eno pesem mi pomaga peti Urban Koritnik, pevec Jat Black Dimond, Leyre prepeva že znano Novo romantiko, Borut Marolt, pevec skupine Niet, pa naslovno pesem iz filma Nika.
So mlajše generacije po vašem opažanju bolj naklonjene sodelovanju, kot je (bila) vaša?
Mislim, da so nove generacije veliko bolj naklonjene sodelovanju, nimajo predsodkov med seboj. Edino ločilo je, ali mi je kul ali ne.
Kako pa vam je bilo zaigrati s sinom Krisom?
Kris ima zelo značilen slog igranja in tudi zvok ima zelo brit. Pri dveh komadih sem potreboval tak zvok in Kris je bil kot naročen. Z veseljem je sprejel nalogo. Pravi, da mu je všeč sodelovati še kje.
Zaradi nastopov z Joker Out v tujini ga verjetno zdaj veliko manj vidite. Kaj vam najbolj manjka?
Krisa res ni veliko doma, že pred dvema letoma se je odselil od doma. Sem se že navadil, da ga ni, ampak smo konstantno v stiku, imamo družinski 'čat' in nas o vsem obvešča in tudi mi njega. Ko pridejo domov, pa se redno oglasi. Imamo zelo pristen in spoštljiv odnos.
Ste pa doma še vedno deležni veliko ljubezni, saj imate še enega sina in hčerko ter ženo Chantal, s katero sta poročena že 25 let in s katero veljata za izredno skladen par. Se kdaj tudi spreta?
Mislim, da ni para, ki se ne spre med seboj. V določenih stvareh ima drugačen pogled na svet, je pa tudi zelo direkten človek. Ima ta nizozemsko/vikinški odnos. Hitro pove, kaj ji je kul in kaj ne, in to naredi na spoštljiv način, kar mi očitno ustreza.
Kateri od vaju pa pri morebitnem sporu običajno želi prvi zakopati bojno sekiro in kako je to po navadi videti?
Če so njeni argumenti dovolj tehtni, ji dam prav ter popustim. O stvareh, ki so meni dovolj jasne, sem pa kar suveren in se pač ne strinjava.
Se ji kdaj opravičite s pesmijo?
Ne, se mi zdi, da si znava brez ovinkarjenja priznati napake. Ne pišem pesmi iz opravičila, to bi se mi zdelo za lase privlečeno.
Pesmi pišete že 40 let. Jubilej boste proslavili s koncertom Moje sanje, moj planet 19. septembra v ljubljanskih Križankah. Kaj pripravljate?
19. septembra želim prirediti praznik vseh pesmi, ki so me zaznamovale skozi sceno. Želim si jih predstaviti publiki v takšni obliki, kot so v originalu. Najbrž sem s tem že povedal, kdo vse bo gost. Seveda še čisto vseh ne morem izdati. Bodo pa gosti novih generacij pa tudi mojih let.
Kako dobro pa se še spomnite svojega prvega nastopa?
Prvi nastopi so bili v šolskem tamburaškem orkestru na šolskih proslavah. Spomnim se, da sem imel velikansko tremo, še danes jo imam. Se pa spomnim, da sva s sošolko, ki je igrala violino, jaz pa kitaro, pred vsemi razredi zaigrala pesem Blowin' In The Wind Boba Dylana. Note in akordi so bili na zadnji strani učbenika za angleščino. To je bila kar izkušnja, pa tudi prvi uspeh, dobila sva huronski aplavz. To je bilo po mojem nekje v šestem razredu.
Kateri od koncertov pa se vam je najbolj zapisal v spomin?
Koncertov, ki se jih rad spomnim, je kar nekaj, je pa tudi nekaj takih, ki bi jih najraje pozabil. Najraje se spomnim koncertov skupin, ki so me čisto impresionirali in sem šel potem domov z mislimi, kako je lahko nekdo tako fascinantno dober, in to mi kar malo nabije slabo vest, ker jaz ne morem biti tak.
Po čem pa si želite, da bi se spominjali vas?
Predvsem si želim, da si ljudje zapomnijo komade, ki so nastali izpod mojega peresa. Pustiti za sabo nekaj, kar ostane, se mi zdi največja vrednost.
