Henry Jayners Fonda je rojen 16. maja 1905 v Grand Islandu v ameriški zvezni državi Nebraska. Njegov oče je bil tiskar, žena pa gospodinja. Leto po njegovem rojstvu so se preselili v Omaho, družinsko drevo pa sega v Evropo. Njegovi predniki so se iz italijanske Genove preselili na Nizozemsko v 15. stoletju, 1642 pa je veja družine Fonda migrirala v nizozemsko kolonijo Nova Nizozemska na vzhodni obali Severne Amerike. Bili so med prvimi Nizozemci, ki so poselili območje, kjer je danes zvezna država New York. Do konca 19. stoletja se je velik del potomcev preselil na območje Nebraske.
Fonda je odraščal v družini, močno prežeti s krščanskimi vrednotami, vseeno pa je pozneje postal agnostik. Bil je plah in drobcen fant, ki se je izogibal deklet, družil se je le s svojimi sestrami, bil je drsalec, plavalec in tekač. Pomagal je svojemu očetu v tiskarni in sanjal da bo postal novinar. Pozneje je po šoli delal za telefonsko podjetje, zelo rad je tudi risal. Ko je bil star 14, sta z očetom videla brutalni linč temnopoltega Willa Browna v času rasnega pogroma 1919. Zaradi tega je Fonda vedno močno nasprotoval predsodkom kakršnekoli vrste. »To je bil najhujši prizor, ki sem ga kdaj videl, imel sem potne roke in solzne oči, videl sem človeka, kako binglja na koncu vrvi.«
Plahi velikan
Proti koncu srednje šole je Fonda postal eden večjih fantov, meril je kar 180 centimetrov, še vedno pa je bil zadržan. Na univerzi v Minnesoti je končal novinarstvo, vendar ni diplomiral, namesto tega je dobil službo v kreditnem podjetju.
Pri 20 letih je v Omahi začel tudi z igralsko kariero, potem ko ga je materina prijateljica Dodie Brando (mama Marlona Branda) predlagala za manjšo vlogo v igri Ti in jaz. Oder ga je očaral, preučil je vse, od konstrukcije odra do produkcije, a je dvomil v svoje igralske sposobnosti. Potem je dobil glavno vlogo v Merton iz filmov in občutil vso strast profesionalnega igralstva, ko je lahko postal druga osebnost. Fonda je potem pustil službo in se 1928 podal na vzhod s trebuhom za kruhom.
Prišel je na Cape Cod in igral manjšo vlogo v gledališču v Dennisu v Massachusettsu. Potem ga je prijatelj potegnil v Falmouth, kjer je postal cenjen član igralske skupine University Players. Tam je spoznal tudi svojo bodočo ženo, Margaret Sullavan. Nekaj mesecev potem, ko se je 1932 Fonda poslovil, je v skupino prišel tudi James Stewart, s Fondo pa sta pozneje postala velika prijatelja.
V New York na Broadway
Kmalu zatem se je Fonda podal v New York, kjer je živel s svojo ženo, ki je tam dobila vloge. Zakon je bil zelo kratek, potem pa je v New York prišel še Stewart in Jimmy ter Hank sta ugotovila, da imata veliko skupnega, dokler ne razpravljata o politiki. Postala sta cimra in pilila svoje znanje na Broadwayu. Tam je Fonda igral med 1926 do 1934, dokler ni Velika depresija tako kot mnoge tudi njega postavila na cesto.
Po tem je Fonda šel iskat srečo v Hollywood in 1935 je dobil glavno vlogo v filmski priredbi Kmet si najde ženo, vlogo, v kateri je blestel že na Broadwayu. Fonda je naenkrat pokukal iz povprečja, tedensko je služil 3000 dolarjev (današnjih 67.000) in se družil s hollywoodskimi zvezdami kot je Carole Lombard. Kmalu je za njim prišel še James Stewart, spet sta bila sostanovalca in soseda od Grete Gaarbo. 1935 je igral v filmu Preveč sanjam z operno pevko Lily Pons, New York Times pa ga je označil za plod nove generacije romantičnih mladcev. Kariera je šla še bolj navzgor, ko je zaigral s Sylvio Sidney v Pot osamljenega bora (1936), prvem barvnem filmu, posnetem na prostem.
Deset filmskih let
Potem je sledil Mesec je najin dom z bivšo ženo Margaret Sullavan, kjer sta se na snemanju spet zbližala. Fonda je zatem dobil glavno vlogo v Langovem Samo enkrat se živi (1937), z Bette Davis pa je igral v Jezebel (1938). Sledila je glavna vloga v Mladi gospod Lincoln (1939), prvo sodelovanje z režiserjem Johnom Fordom, istega leta je posnel še Jesse James s Tyroneom Powerjem in Nancy Kelly. Ford ga je povabil tudi v Bobni ob Mohawku (1939).
Ford je bil še naprej navdušen nad njim in mu je dal vlogo še v Plodovi gneva (1940) po drami Johna Steinbecka. Za vlogo je bil Fonda nominiran za Oskarja, po mnenju mnogih pa je to tudi njegova najboljša vloga. Potem je z Langom posnel Vrnitev Franka Jamesa (1940), z Barbaro Stanwyck je nastopil v Lady Eve (1941), z Gene Tierney pa komedijo Prstani na njenih prstih (1942). Skupaj sta posnela kar tri filme. 1943 je vstopil v ameriško mornarico. »Ne želim biti v neki lažni studijski vojni,« je povedal. Pred tem sta s Stewartom nabirala sredstva za obrambo Anglije. Vojaško kariero je večinoma prebil kot intendant na rušilcu USS Satterlee, za svoje doseže pa je bil tudi odlikovan. Po končani vojaški karieri je še tri leta ostal v rezervi, iz mornarice pa so ga odpustili, ker je bil preprosto prestar.
Ljubljenec Johna Forda
Po vojni je Fonda igralsko pavziral, udeleževal se je hollywoodskih zabav in užival v civilnem življenju. Ni zdržal dolgo in 1946 je igral Wyatta Earpa v Moja draga Clementine, film je spet režiral John Ford. Po vojni je posnel 7 filmov za Fox, preden mu je potekla pogodba, zadnji je bil Daisy Kenjyon (1947) z Joan Crawford. Za Forda je posnel še Begunec (1947), prvi pri novi Fordovi produkciji Argosy Pictures. Naslednje leto je nastopil z Johnom Wayneom in Shirley Temple v Fort Apache. Ker se ni želel vezati s studii, se je vrnil na Broadway in s svojo mornariško kapo nastopil v vojaški komediji Gospod Roberts, za vlogo je 1948 dobil nagrado Tony. Z igro je odšel na ameriško turnejo, sodeloval pa je tudi v predstavah Točka brez povratka in Sojenje upora Caine. Po osmih letih odsotnosti z velikega platna, je 1955 ponovil svojo vlogo v filmski priredbi Gospod Roberts skupaj z Jamesom Cagneyem, Williamom Powellom in Jackom Lemmonom. Na snemanju sta se sporekla s Fordom, ki ga je mahnil, Fonda pa se je zaklel, da ne bo nikoli več snemal z njim. Pozneje je lepo govoril o njem v dokumentarcu o režiserju, ki ga je posnel Peter Bogdanovich.
Po Robertsu je Fonda za Paramount sodeloval pri Vojna in mir (1956) kot Pierre Bezukov ob Audrey Hepburn. Film so snemali dve leti. 1956 je s Hitchcockom posnel Napačni človek. Naslednje leto je koproduciral sovj prvi film, 12 jeznih mož (1957) in v njem tudi nastopil. Film so posneli v samo 17 dneh v klavstrofobični sobi za porote. Film o 12 porotnikih, ki so odločali o usodi mladega človeka je naletel na odlične kritike; za vlogo je bil nominiran tako za Oskarja kot Zlati globus, zanjo pa je prejel nagrado BAFTA leto pozneje. Film je na žalost doživel komercialni neuspeh. Fonda se je spet zaklel, da ne bo nikoli več produciral filmov. Po dveh vesternih Pločevinasta zvezda (1957) in Warlock (1959) se je ugriznil v jezik in za NBC produciral TV serijo Namestnik, kjer je igral kot šerif Simon Fry.
Hudobni Frank z modrimi očmi
V šestdesetih je večinoma nastopal v vesternih pa tudi drugih: Najdaljši dan (1962), Kako je bil osvojen zahod (1962), Prva zmaga (1965) z Meredithom in v vojaškem Bitka za gorivo (1965). Kritična točka (1964) je bil film o hladni vojni, kjer je Fonda kot ameriški predsednik skušal preprečiti jedrski armagedon. Nekaj je bilo tudi romantike kot Spencerjeva gora (1963). Blestel je kot Frank v Bilo je nekoč na divjem zahodu (1968) Sergia Leonea. Čeprav je vlogo najprej zavrnil, sta ga režiser in Eli Walach vendarle prepričala. Fonda bi moral biti tudi mož brez imena v trilogiji Dolar, vlogo je dobil Clint Eastwood. Fonda si je Franka predstavljal z rjavimi kontaktnimi lečami, a Leone je pustil njegove prodorne modre oči kot kontrast hudobni naravi njegovega lika.
S Stewartom, ki sta se medtem hudo sporekla o politiki, Fonda je bil demokrat, Stewart pa republikanec, sta skupaj posnela vestern Firecreek (1968), kjer bil Fonda spet negativec. Sodelovala sta tudi v Cheyenne Social Club (1970), kjer sta se dejansko lahko prepirala o politiki. Z Jimmyjem je prvič igral že 1948 v Cesti sreče, oba sta imela stranski vlogi ob Meredithu in njegovi ženi Paulette Goddard.
Ko potrka zdravje
V sedemdesetih so Fondo dohitela leta, bližal se je svojim sedemdesetim. Ob Social Clubu (1970) je tega leta posnel še Prepozno za heroje (1970) in Nekoč je bil slepar s Kirkom Douglasom. Fonda se je vrnil v tuje in televizijske produkcije, ki so bile zatočišče za stare igralce v zatonu kariere. Nastopil je v ABC-jevi Družina Smithovi, za televizijski film Rdeči poni (1973) je bil nominiran za Emmyja, po neuspešni hollywoodski melodrami Pepelnična sreda (1973) pa je posnel tri italijanske produkcije, med katerimi je najbolj znana komedija Moje ime je Nihče s Spencerjem in Hillom.
Skozi svoje zadnje desetletje je še naprej igral na Broadwayu. 1974 je nastopil v biografski drami Clarence Darrow, spet je bil nominiran za nagrado Tony. Da so leta prinesla bolezni, se je dokončno pokazalo, ko se je med predstavo aprila 1974 zrušil od izčrpanosti. Po odkriti srčni aritmiji kot posledici odstranitvi raka na prostati so mu vstavili srčni spodbujevalnik. Na oder se je vrnil 1975, po nasvetih zdravnikov pa je po seriji predstav Prvi oktobrski ponedeljek 1978 sestopil z odrom, ostal pa je na filmu in televiziji. V drugi polovici sedemdesetih je posnel nekaj sijajnih televizijski produkcij kot so Truman proti MacArthurju, serija Kapitani in kralji in seriji Korenine: naslednja generacija, ki pa je bila manj uspešna kot originalna. 1976 je bil tudi član ameriške mornarice v epu Midway.
Katastrofa, to sem jaz
Sedemdeseta je potem zaključil filmi o katastrofah kot so Lovke (1977) o velikanski hobotnici, pa Vlak smrti (1977). Sledil je film o morilskih čebelah Roj (1978) z Olivio de Havilland, pa film o globalni katastrofi Meteor (1979), kjer je bil še drugič ameriški predsednik, nastopili pa so tudi Sean Connery, Natalie Wood in Karl Malden. Podobne sorte je bil kanadski Goreče mesto (1979) z Avo Gardner. Imel je tudi manjšo vlogo v filmu njegovega sina Petra Fonde, Wanda Nevada z Brooke Shields.
Zdravje je še naprej pešalo in vedno daljši premori med filmi so omogočili, da so kritiki spoznali vrednost njegovega dela. 1979 je dobil nagrado Ameriške akademije za dosežke, nagrado mu je podelil Jimmy Stewart. Istega leta je bil sprejet tudi v dvorano slavnih ameriškega gledališča. 1980 so mu podelili Zlati globus za življenjsko delo, leto zatem pa še Oskarja, prav tako za življenjsko delo. Fonda je nadaljeval z igranjem tudi v osemdeseta, a vse razen ene so bile televizijske produkcije.
Zlati čudež
Potem, kose mu je Oskar izmikal vse življenje, je 1981 posnel filmsko priredbo Ernesta Thompsona, Na zlatem ribniku. V njem sta blestela z Katharine Hepburn, igrala je tudi njegova hčerka Jane Fonda. Film je bil premierno pokazan decembra 1981, v samo nekaj tednih pa je dobil kar 10 nominacij za Oskarja, Thompson ga je dobil za scenarij, Hepburnova pa za glavno žensko vlogo, Henry Fonda pa končno za glavno moško vlogo in še Zlati globus. Fonda je bil v času podelitve 1982 že preveč bolan, da bi se udeležil dogodka, zato je v njegovem imenu kipec prevzela Jane. Veliki Henry 'Hank' Fonda je zadnjič nastopil v televizijski drami Poletni solsticij (1981) z Myrno Loy, zaradi zdravja pa je Fonda komaj končal snemanje.
Žene in otroci
Henry Fonda je bil poročen petkrat in ima tri otroke. Prvič se je poročil z Margaret Sullavan 1931 in bil 1933 že ločen. 1936 se je poročil z vdovo bogatega industrialca, Frances Ford Seymour Brokaw, ki jo je srečal v Angliji na snemanju Krila jutra.Dobila sta dva otroka, Jane (rojena 1937) in Petra (1940 – 2019), oba sta postala znana igralca. Jane je dobila dva Oskarja, Peter je bil nominiran dvakrat. Avgusta 1949 je Fonda Frances povedal, da se želi ločiti. 13 let zakona zanj ni bilo srečnih. Psihično uničena se je Frances januarja 1950 zatekla v psihiatrično bolnišnico in aprila tam storila samomor. Pred smrtjo je napisala 6 sporočil različnim ljudem, a nobenega za Fondo.Leta pozneje je njen psihiater označil Fondo za hladnega in narcisističnega človeka. Pozneje 1950 se je Fonda poročil s Susan Blanchard, ljubico iz časa prejšnjega zakona. Bila je stara le 21 let, Fonda jih je štel 41. Skupaj sta posvojila deklico Amy Fishman (1953) in se ločila tri leta pozneje. Blanchardova je svojo vlogo vzakonu označila z gejšo, vedno mu je bila na voljo in reševala njegove težave.
Leta 1957 se je Fonda poročil z italijansko baroneso Afdero Franchetti, ločena sta bila štiri leta pozneje. 1965 se je podal pred oltar še petičz Shirlee Mae Adams je bil potem poročen do svoje smrti 1982.
Fonda je bil do svojih otrok čustveno hladen, tak je bil do vseh ljudi. Vsakič, ko se je vendarle raznežil, je sledil izbruh jeze in psihičnega nasilja. Peter Fonda je 1998 v svoji biografiji zapisal, da nikoli ne vedel, kaj oče sploh čuti do njega, šele v poznih letih mu je enkrat povedal, da ga ima rad. Jane je bila še bolj odtujena, njen igralski talent se je izkazal za neprimerno boljšega od očetovega.
Demokrat republikanskega porekla
Čeprav je bil sprva privrženec republikancev, je že zgodaj zamenjal ekipo. Bil je občudovalec Franklina D. Roosevelta, 1960 je sodeloval v kampanji Johna Kennedyja, štiri leta pozneje je podprl Lyndona Johnsona, 1980 pa Teda Kennedyja na izboru za kandidata demokratov.
Ko greš, greš
Henry Fonda je umrl 12. avgusta 1982 na svojem domu v Los Angelesu zaradi odpovedi srca. Ob njem so bili njegova žena Shirlee in oba otroka, Jane in Peter. Imel je tudi raka prostate, ki pa ni neposredno vplival na njegovo smrt. Fonda si je zaželel žaro brez pogreba. V njegovi rojstni hiši je danes muzej.
Henry Fonda je veljal za enega največjih velikanov klasične dobe Hollywooda. Kanal TCM je ob stoletnici njegovega rojstva 2005 cel dan predvajal njegove filme, ameriška pošta pa je izdala znamko z njegovo podobo. 1985 so po njem poimenovali tudi gledališče v Hollywoodu.
Henry Fonda je od 1935 pa do 1981 posnel 106 filmov, televizijskih programov in kratkometražnih projektov.
